Drevesa in njihova sečnja se v klasični dramatiki različnih kultur pojavljajo kot pogosta in univerzalna metafora za ranljivost, krhkost reda in ogrožanje ravnovesja. Ena prvih asociacij v tej smeri je drama Češnjev vrt Antona Pavloviča Čehova, simbolična sečnja dreves pa je pogosto prisotna tudi v češki klasični dramatiki. Očitno je, da navedena metafora ostaja aktualna tudi v sodobnem postdramskem gledališču; prevzele so jo uprizoritvene umetnosti in sečnja dreves se ni ponovno vrnila le na češke, temveč tudi na nordijske odre. V pričujoči raziskavi poskušam razširjenost, starost in sporočilnost te gledališke metafore utemeljiti kot dokaz temeljne povezanosti človeka in ekološke problematike. Iz te povezanosti je razvidno, da ne gre le za trend v zadnjih desetletjih, ko aktualnost ekoloških tem seveda vse bolj narašča. Razmerje med ekologijo in gledališčem obravnavam tako z vidika delovanja gledališča kot tudi z vidika ekologije kot teme v gledališkem ustvarjanju. V raziskavi zato podajam kratek pregled ekologije v češkem gledališču zadnjih desetletij z obeh navedenih vidikov. Proučujem tudi razsežnost metafore dreves na odru ter zanimivo naključje, da je zadevna metafora osrednja tema dveh gledaliških stvaritev oziroma predstav, ene češke in ene norveške. Nato predstavim primere iz zgodovine, ki kažejo na močno tradicijo in potencial te metafore v češki in evropski drami.
|
