V prispevku se osredotočam na dramo Kyoto Joeja Murphyja in Joeja Robertsona. Premierno je bila uprizorjena leta 2024 v gledališču Swan Theatre, in sicer v sodelovanju produkcijske hiše Good Chance in Kraljeve Shakespearove družbe, leta 2025 pa se je preselila v londonski West End. Za razliko od večine predhodnih okoljsko angažiranih del sodobne britanske dramatike, v katerih je tematika podnebnih sprememb prikazana s perspektive »od spodaj navzgor«, je Kyoto dramatizacija desetletnega pogajalskega procesa o t. i. Kjotskem protokolu iz leta 1997, ki je potekal na najvišji ravni globalnega odločanja: na konferencah Združenih narodov o podnebnih spremembah. Čeprav bi Murphyjevo in Robertsonovo razkrivanje navzkrižnih interesov globalnih akterjev v okoljski politiki lahko pripisali nedavnemu korenitemu »obratu« v britanski politični drami, ki »poudarja argumentacijo in razmislek namesto hitrih ukrepov« (Redling), je bila Kyoto v kritikah takoj razglašena za pravi »triler«. Cilj članka je proučiti njene »strategije reprezentacije« – zlasti odnos do jezika – in razpravljati o povezavah med dramo, razpravo in javnim mnenjem, ki se vzpostavljajo v njej. Te povezave so namreč značilne za večno dramaturško matriko, ki se je v Kyotu utelesila kot primer skrajno mračnega humorja, pod taktirko »posvetovalne ekologije« – edine obljube za rešitev planeta in hkrati tudi ključne ovire na tej poti.
|
