Na podlagi petmesečnega večkrajevnega etnografskega terenskega dela na Japonskem avtor obravnava japonske budistične ikone kot ontološke entitete, katerih navzočnost se vzpostavlja v prepletu materialnih, ritualnih in prostorskih odnosov. Raziskovalno gradivo, pridobljeno z obiski budističnih templjev, opazovanjem z udeležbo in intervjuji, analizira z vidika antropoloških teorij relacionalnosti, materialnosti in zmožnosti delovanja (agencije) predmetov. Delo se osredotoča predvsem na budistične kipe in je razdeljena na štiri dele, ki obravnavajo načine, kako se njihova navzočnost vzpostavlja in ohranja, kako ljudje z njimi vstopajo v odnos ter kako se njihova navzočnost naposled preoblikuje. Posamezna poglavja obravnavajo širok razpon tem, med drugim izdelovanje oziroma rezbarjenje kipov, obrede posvetitve, tempeljsko arhitekturo, prakse čaščenja, iniciacijske obrede, konservatorstvo, muzeologijo in reprodukcijo. Na primerih iz različnih krajev na Japonskem avtor pokaže, da navzočnost budistične ikone ni izraz enotnega in nespremenljivega ontološkega statusa, temveč se vzpostavlja in spreminja glede na družbene, prostorske in ritualne okoliščine.
|