Sposobnost risanja se razvija od otroštva do odraslosti in jo je mogoče interpretirati z dveh hermenevtičnih vidikov: s stališča tradicionalnih in modernih teorij risarskega razvoja. Tradicionalne teorije temeljijo na napredovanju proti realizmu kot univerzalni razvojni značilnosti, medtem ko moderne teorije poudarjajo pomembnost kulturnih in družbenih vplivov, pri čemer realizem vidijo kot samo eno izmed stilističnih možnosti. Čeprav je risarsko izražanje bilo podrobno preučeno pri otrocih, obstaja malo raziskav glede risarskega izražanja pri odraslih. Naša študija se je zatorej v kontekstu nasprotnih stališč tradicionalnih in modernih teorij risarskega razvoja osredotočila na risarske sposobnosti odraslih mladih in srednjih let. Ocenjevali smo, kako je mogoče interpretirati sposobnost za realizem in prisotnost shem. Naši sklepi ne podpirajo samo ene izmed teorij, temveč podčrtajo hermenevtični potencial za združevanje tradicionalnih in modernih pogledov na risarski razvoj v kontekstu razumevanja risanja odraslih.
|