Prispevek obravnava človekovo avtonomijo ob koncu življenja skozi pravno, etično in krščansko-antropološko prizmo - in sicer s posebnim poudarkom na nedavnih zakonodajnih spremembah v Sloveniji. Čeprav je v bioetiki in pravu avtonomija osrednje načelo, pa njena uporaba za pomoč pri umiranju odpira globoke dileme glede svetosti življenja, ranljivosti bolnikov in tveganja zlorab. Raziskava uporablja multidisciplinarno metodologijo, ki združuje pravno analizo slovenskih in primerjalnih evropskih ureditev, filozofske teorije avtonomije ter krščansko-antropološke perspektive. Ugotovitve kažejo, da avtonomija terminalno bolnim sicer omogoča odločanje o lastnem zdravljenju in smrti, vendar je ni mogoče razumeti kot absolutno. Varovalni mehanizmi, vključno s strogimi pogoji za upravičenost, revizijskimi postopki in etičnim nadzorom, so za preprečevanje prisile in ohranjanje človeškovega dostojanstva nujni. Pri krščansko-antropološkem vidiku je poudarjeno sočutje, paliativna oskrba ter razumevanje življenja kot božjega daru, ki legitimnost pomoči pri umiranju postavlja pod vprašaj. Članek zaključuje, da uravnotežen pristop, ki priznava posameznikovo avtonomijo in hkrati zagotavlja trdne pravne in etične meje, predstavlja najbolj odgovoren in human okvir za obravnavo konca življenja.
|