Aprila 1941 je bilo slovensko etnično ozemlje razdeljeno med štiri sile osi: nacistično Nemčijo, fašistično Italijo, Madžarsko in Neodvisno državo Hrvaško, pri čemer je vsaka izmed njih trdila, da je zasedeno ozemlje zgodovinsko ali etnično njeno. Članek k študijam fantomskih meja prispeva na dveh ravneh. Prvič, zagovarja tezo, da pri nastanku dolgoročnih učinkov meja ni odločilno njihovo trajanje, temveč kombinacija intenzivne prisile, demografskih pretresov, zamenjave upravnih struktur in nasilne prekinitve ustaljenih prostorskih praks. Drugič, članek razlikuje med klasičnimi fantomskimi mejami, ki nastajajo skozi dolgotrajno institucionalno ponotranjenje, in prisilnimi okupacijskimi mejami, ki zaradi nasilja in sporne suverenosti ustvarjajo predvsem travmatične in konfliktne oblike ohranjanja. Prebivalstvo se je takšnim mejam pogosto funkcionalno prilagodilo, vendar jim ni nikoli priznalo normativne legitimnosti. Članek nadalje razlikuje med prostorskimi ponotranjenji, ki postopoma in lokalno slabijo, ter diskurzivnimi ponotranjenji, torej legitimacijskimi jeziki zgodovinske restitucije in civilizacijske hierarhije, ki ostajajo politično uporabni še dolgo po izginotju samih meja. Prispevek tako nadgrajuje obstoječi konceptualni okvir fantomskih meja in predlaga model, uporaben tudi za druge primere kratkotrajnega, vendar izrazito nasilnega ustvarjanja meja v jugovzhodni Evropi in širše.
|
