Ker se razlika v sposobnostih med umetnimi nevronskimi mrežami in ljudmi neizogibno zmanjšuje, se utapljamo v nerazumljivem vrvežu navdušenja, strahu in zanikanja. Tehnologija, ki se je postopoma razvijala v zadnjih nekaj desetletjih, se pogosto prikazuje kot nekaj povsem novega in hkrati preveč abstraktnega in tujega, da bi jo lahko v kakršni koli meri šteli za človeško. Zgodovinsko gledano lahko antihumanistična stališča razumemo kot bolj ali manj diskretne dekonstrukcije številnih manifestacij humanističnega izjemnosti, ki pa vseeno izhajajo iz njenih esencialističnih premis. Nehumanizem je poskus ponovne opredelitve osrednjega problema te lažne dihotomije in je destilacija človeškega racionalnega jedra kot sposobnosti in zavezanosti k neprekinjenemu normativnemu samoreviziranju v diskurzivnem prostoru razlogov. V tem članku trdimo, da obstajajo pomembne podobnosti med tem, kako veliki jezikovni modeli in ljudje strukturirajo naše podobe sveta, in da te podobnosti lahko vplivajo na naše razumevanje samih sebe in naše zaveze. V ta namen predstavljamo predhodno raziskavo umetnih nevronskih mrež kot ogledalo za samoanalizo človeštva, ob upoštevanju načina, kako veliki jezikovni modeli v svojih latentnih prostorih trdno vgrajujejo semantične zemljevide pomenov kot vektorje. Enak proces poteka pri vgrajevanju podatkov uporabnikov platforme, ki se materializirajo z obveščanjem protislovnih algoritmičnih meta manevrov korporacij z ogromnimi količinami vektorskih podatkov o vedenju. Glede na špekulativni vpogled v metastabilnost semiotsko kodirane usmeritve VJM, nestabilnost vektorske usklajenosti vrednosti VJM vidimo ne le kot izziv, ampak hkrati tudi kot priložnost.
|
