Članek uvaja arborizem kot konceptualni okvir za preučevanje, kako ekonomske, politične in kulturne prakse ustvarjajo hierarhije med drevesnimi vrstami znotraj gozdnih sistemov. Arborizem, podobno kot specizem v kritičnih študijah živali, je teoretiziran kot foucaultovski dispozitiv oblasti in vednosti, ki upravičuje človeško vzpostavljene hierarhije med drevesnimi vrstami: nekatere drevesne vrste in posamezna drevesa povzdiguje v svete, zdravilne ali nacionalne ikone, druga drevesa pa dela nevidna ali nepotrebna. Članek na primeru čaščene lipe in ekonomsko izkoriščane smreke v Sloveniji analizira, kako arborizem deluje skozi ekonomsko logiko, nacionalistično simboliko, varstvo dediščine in gozdarske politike. Primerjalni primeri iz več drugih držav razkrivajo, kako se drevesne hierarhije reproducirajo v različnih ekoloških in kulturnih kontekstih. Koncept afektivnega arborizma opisuje čustvene razsežnosti, zaradi katerih ljudje vrednotijo drevesa skozi prizmo žalovanja, spominjanja in strahospoštovanja. Na osnovi staroselskih ontologij in posthumanističnega pojmovanja odnosnosti se avtorica v sklepu zavzame za postarboristično etiko, ki bo temeljila na recipročnosti in medvrstni pravičnosti, ne pa na karizmi ali koristnosti dreves.
|