Na Javorniku, naselju v občini Jesenice, sta se nekdaj oblikovali dve jedri – eno vaško, drugo grajsko družine Zois. Nastali sta kot posledica premika plavžev s karavanških planin, kjer so bila rudišča železa, v dolino reke Save zaradi potrebe po vodi. Industrijske ambicije so privedle do rušenja obeh. Velike proizvodne hale so v 20. stoletju izbrisale sledi preteklosti in napovedale nov ideal. Železarna je skozi kulturo in šport vračala mestu in prispevala k javnemu življenju, po razpadu Jugoslavije pa se je razdrobila na trinajst manjših podjetij, ki si do danes niso opomogla. Tako je bila identiteta dvakrat nenadno uničena.
Jeklarstvo je še vedno ključna dejavnost območja – in smiselno ga je ohranjati z ozirom na ljudi, odvisne od teh služb, ter trendom samozadostnosti Evrope. Premislek o obsoletnosti trenutnega načina delovanja industrije odpira vprašanja, kako upoštevati različne entitete, uporabiti dostopne surovine in sploh drugače naseliti arhitekturo – skozi ponovno rabo prostora in materiala, ki je že tu.
Postopna transformacija obstoječega industrijskega območja temelji na sodelovanju različnih deležnikov. Skozi domene vzdrževanja (maintenance), popravil (repair) in začasnih struktur (facilitators), od katerih ima vsaka drugačno časovnost, uvaja dejanja (actions of care), ki delujejo predvsem prek raziskave mehanizmov organizacije in ne gradnje same. Vzpostavljanje materialnih tokov in recikliranje stranskih produktov jeklarstva pokažeta nove način skrbi za območje. Strateška preusmeritev tovornih in javnih poti omogoča sobivanje javnih programov in proizvodnje. Začasne strukture poskrbijo za varno uporabo objektov, in s tem prehitijo vsakršno potrebo po trajnih spremembah.
Zasnova je v resnici poročilo o izvedljivosti, ki železarni ponuja spodbude za sodelovanje. Tako območje vrača v kolektivni spomin, korak za korakom – v izogib ponovnemu nenadnemu uničenju. Bistvo je v nematerialnem.
|