Stopnja zahtevnosti določenih gibov se lahko šteje za podatke gibanja, ki jih učitelji uporabljajo za usmerjanje vadbe. Namen te raziskave je bil izmeriti zahtevnost gibov, ki sestavljajo raznožko za učence 3. in 4. razreda osnovne šole. V tej raziskavi je sodelovalo skupno 538 otrok (263 dečkov in 275 deklic iz 3. in 4. razreda). Gibanje je bilo posneto z leve in sprednje strani posameznikov ter ocenjeno z uporabo opazovalnega ovrednotenega merila. Po potrditvi enostranskosti postavk je bila zahtevnost postavk (b) ocenjena z uporabo teorije odziva postavk (IRT). Poleg tega je bilo raziskano različno delovanje postavk (DIF), da bi ugotovili, ali se zahtevnost spreminja glede na razredno stopnjo. Naslednji rezultati so izhajali iz ocenjevanja zahtevnosti z uporabo IRT: Gibanja, ki vključujejo odriv iz stalnega zaleta (b = -4,952 do -1,833) in premik teže naprej (b = -0,610 do -0,048), so bila označena kot nizko zahtevna. Gibanja, ki zahtevajo elastičen odriv (b = 0,131 do 0,360) in stabilen doskok (b = 0,012 do 0,816), so bila srednje zahtevna. Glede doskoka je bil zaznan DIF, kar kaže, da je bilo to gibanje težje za učence 3. razreda kot za učence 4. razreda. Gibanja, ki vključujejo obrate (b = 1,026 do 1,309) in hitro ublažen doskok (b = 1,152 do 1,806), so bila ocenjena kot visoko zahtevna. Gibanja z dinamičnim odrivom so bila prepoznana kot izjemno zahtevna (b = 2,432 do 3,824). Za zaključek je potrebno razviti učni program, ki upošteva zahtevnost teh gibov, in preveriti njegovo učinkovitost.
|
