Details

Napovedovanje kakovosti sinteze medicinskih slik z metrikami kakovosti
ID Žagar, Jan (Author), ID Bizjak, Žiga (Mentor) More about this mentor... This link opens in a new window, ID Špiclin, Žiga (Comentor)

.pdfPDF - Presentation file, Download (4,19 MB)
MD5: 500945766E02BDAA057357D827EA4E48

Abstract
Zanesljivo vrednotenje kakovosti sintetičnih medicinskih slik ostaja ena ključnih nerešenih ovir pri varnem uvajanju generativnih modelov v klinično prakso. Generativni modeli za sintezo medicinskih slik so v zadnjih letih dosegli impresivno raven vizualne kakovosti in se uveljavljajo v aplikacijah, kot so adaptivna radioterapija, načrtovanje zdravljenja in dopolnjevanje nepopolnih slikovnih protokolov. V teh scenarijih sintetične slike niso več zgolj vizualna podpora zdravniku, temveč vse pogosteje neposreden vhod v nadaljnje diagnostične in terapevtske postopke – od dozimetričnih izračunov do segmentacije organov tveganja. Neopažene generativne napake, kot so halucinacije anatomskih struktur, napačno postavljeni kostni robovi ali nerealistične teksture, imajo v takih primerih neposredne posledice za varnost pacienta. Klasične metrike kakovosti slik (angl. image quality assessment, IQA), kot sta PSNR in SSIM, so bile razvite pretežno za naravne slike in pogosto ne odražajo zaznavne kakovosti, ki je relevantna za klinično rabo; študije so večkrat pokazale, da te metrike ne korelirajo dobro z ocenami strokovnjakov, zlasti pri sintetičnih medicinskih slikah z zahtevnimi kombinacijami artefaktov. Vizualna ocena izkušenih strokovnjakov sicer ostaja zlati standard, a je za sistematično uporabo predraga, zamudna in slabo ponovljiva. Opisana vrzel motivira razvoj avtomatiziranih, preglednih in razlagljivih metod vrednotenja, ki bi v zadovoljivi meri nadomestile vizualno presojo strokovnjaka. V tem delu je predstavljen okvir avtomatiziranega napovedovanja vizualne ocene kakovosti sintetičnih medicinskih slik iz nabora objektivnih IQA metrik z ansambelskimi regresijskimi modeli, naučenimi na konsenznih ocenah strokovnjakov. Sintetične slike so bile pridobljene z nasprotniškim difuzijskim modelom SynDiff [1], ki združuje prednosti generativnih nasprotniških mrež (angl. generative adversarial networks, GAN) in difuzijskih verjetnostnih modelov (angl. denoising diffusion probabilistic models, DDPM) ter deluje na neparnih podatkih brez zahteve po poravnanih parih slik. Eksperimenti so bili izvedeni na štirih nalogah pretvorbe med modalitetami – T1 → T2 in T2 → T1 na zbirki BraTS2020, CBCT → CT na zbirki SynthRAD2023 in FLAIR → DIR na zasebni MR zbirki bolnikov z multiplo sklerozo – skupno na N = 287 preiskovancih, s čimer je bila zagotovljena raznolikost anatomij, modalitet in tipičnih artefaktov. Za zbiranje referenčnih vizualnih ocen je bila razvita namenska spletna aplikacija za slepo in standardizirano ocenjevanje volumetričnih slikovnih parov po šeststopenjski Likertovi lestvici. Trinajst šolanih ocenjevalcev je z njo po naključno razporejenem protokolu ocenilo kakovost vseh sintetiziranih volumnov; vsaka ocena je bila utemeljena s pisnim komentarjem in lokalizirano anotacijo zaznane napake na sliki. Iz zbranih ocen so bile izračunane konsenzne vrednosti, ki so predstavljale ciljno spremenljivko regresijskega modeliranja. Za vsako sintetizirano sliko je bilo vzporedno izračunanih 18 IQA metrik: deset s popolno referenco (PSNR, SSIM, MS-SSIM, IW-SSIM, FSIM, VSI, GMSD, HaarPSI, LPIPS in DISTS) in osem brez reference (NIQE, entropija, CPBD, BE, BEW, VL, MTV in JNB). Z ogrodjem za avtomatizirano strojno učenje Auto-Sklearn sta bila ločeno naučena dva ansambelska regresijska modela in ovrednotena s štirikratnim prečnim preverjanjem. Rezultati so pokazali, da je avtomatizirano napovedovanje vizualne kakovosti iz IQA metrik izvedljivo in robustno na vseh štirih nalogah pretvorbe. Napovedane ocene so se tesno prilegale konsenznim ocenam strokovnjakov, tipično znotraj ± 0,5 točke lestvice. Model z metrikami s popolno referenco je dosegel povprečni R2 = 0,752 in povprečno absolutno napako MAE = 0,374, model z metrikami brez reference pa R2 = 0,589 in MAE = 0,478. Pri obeh modelih ni bilo statistično značilnih razlik med napovedano in dejansko porazdelitvijo ocen (Wilcoxonov test, p = 0,86 oziroma p = 0,64) niti sistematične pristranskosti na ravni posameznih podmnožic. Vizualne ocene so se med nalogami bistveno razlikovale: pretvorba CBCT → CT se je izkazala kot najtežja (mediana 2,6), kar je skladno z visoko heterogenostjo CBCT posnetkov iz različnih kliničnih centrov in nestandardizirano kalibracijo Hounsfieldovih enot, medtem ko je bila pretvorba FLAIR → DIR daleč najlažja (mediana 4,2), saj vse slike v tej zbirki izhajajo iz enega samega slikovnega sistema. Analiza razlagljivosti z metodo SHAP in grafi parcialne odvisnosti je razkrila, da pri modelu s popolno referenco napoved dosledno vodijo strukturno in kontrastno občutljive metrike, predvsem IW-SSIM, PSNR in MS-SSIM, pri modelu brez reference pa statistične mere globalnih lastnosti slike – NIQE, entropija in CPBD. IW-SSIM se je v vseh testih prečnega preverjanja uveljavila kot najbolj robusten napovednik, kar je skladno z njeno zasnovo: z lokalnim uteževanjem po informacijski vsebini daje večji pomen napakam na anatomsko bogatih območjih, ki so za zaznavno kakovost dejansko ključna. Grafi parcialne odvisnosti so dodatno razkrili nemonotono vedenje osnovnega SSIM, ki pri vmesnih in visokih vrednostih postane neobčutljiv za subtilne, a klinično relevantne artefakte in lahko celo nagradi prekomerno zglajeno ali lokalno konsistentno halucinirano vsebino – kar opozarja na omejitve te metrike pri izolirani uporabi. Skupek rezultatov potrjuje, da nobena posamezna metrika ne zadošča za zanesljivo vrednotenje kakovosti generativnih medicinskih slik, da pa njihova kombinacija znotraj ansambelskega regresijskega okvira, kalibriranega na ekspertnih vizualnih ocenah, omogoča pregledno, ponovljivo in klinično smiselno avtomatizirano vrednotenje. Razviti okvir, skupaj z javno dostopno aplikacijo za ocenjevanje in protokolom, predstavlja praktično osnovo za standardiziran nadzor kakovosti generativnih sistemov v medicinskem slikanju.

Language:Slovenian
Keywords:sinteza medicinskih slik, vrednotenje kakovosti slik, IQA metrike, vizualna ocena, Likertova lestvica, difuzijski modeli, SynDiff, ansambelska regresija, Auto-Sklearn, razlagljivo strojno učenje, SHAP, magisteriji
Work type:Master's thesis/paper
Typology:2.09 - Master's Thesis
Organization:FE - Faculty of Electrical Engineering
Place of publishing:Ljubljana
Publisher:J. Žagar
Year:2026
Number of pages:1 spletni vir (1 datoteka PDF (XXVI, 60 str.))
PID:20.500.12556/RUL-182963 This link opens in a new window
UDC:004.93:616-073(043.3)
COBISS.SI-ID:282447107 This link opens in a new window
Publication date in RUL:29.05.2026
Views:191
Downloads:161
Metadata:XML DC-XML DC-RDF
:
Copy citation
Share:Bookmark and Share

Secondary language

Language:English
Title:Predicting perceptual quality of medical image synthesis from image quality metrics
Abstract:
Reliable quality assessment of synthetic medical images remains one of the key unresolved barriers to the safe clinical deployment of generative models. Generative models for medical image synthesis have achieved impressive visual quality in recent years and are increasingly used in applications such as adaptive radiotherapy, treatment planning, and completion of incomplete imaging protocols. In these scenarios, synthetic images are no longer merely visual aids for clinicians, but are increasingly used as direct inputs to downstream diagnostic and therapeutic processes – from dosimetric calculations to organ-at-risk segmentation. Undetected generative errors, such as anatomical hallucinations, misplaced bone boundaries, or unrealistic textures, can have direct consequences for patient safety. Classical image quality assessment (IQA) metrics, such as PSNR and SSIM, were developed primarily for natural images and often fail to reflect the perceptual quality relevant to clinical use; studies have repeatedly shown that these metrics correlate poorly with expert ratings, particularly for synthetic medical images containing complex combinations of artifacts. Visual assessment by experienced specialists remains the gold standard, but is too costly, time-consuming, and poorly reproducible for systematic use. This gap motivates the development of automated, transparent, and explainable evaluation methods that can adequately approximate expert visual judgment. This work presents a framework for automated prediction of visual quality scores for synthetic medical images from a set of objective IQA metrics, using ensemble regression models trained on consensus expert ratings. Synthetic images were obtained using the adversarial diffusion model SynDiff [1], which combines the strengths of generative adversarial networks (GANs) and denoising diffusion probabilistic models (DDPMs), operating on unpaired data without requiring aligned image pairs. Experiments were conducted on four cross-modality translation tasks – T1 → T2 and T2 → T1 on the BraTS2020 dataset, CBCT → CT on SynthRAD2023, and FLAIR → DIR on a private MR dataset of multiple sclerosis patients – covering a total of N = 287 subjects and ensuring diversity in anatomy, modality, and artifact type. A dedicated web application was developed for blind and standardized visual assessment of volumetric image pairs on a six-point Likert scale. Thirteen trained raters evaluated the quality of all synthesized volumes under a randomized blinded protocol; each rating was supported by a written justification and a localized annotation of the detected artifact. Consensus scores derived from these ratings served as the target variable for regression modeling. Eighteen IQA metrics were computed for each synthesized image: ten reference-based (PSNR, SSIM, MS-SSIM, IW-SSIM, FSIM, VSI, GMSD, HaarPSI, LPIPS and DISTS) and eight no-reference (NIQE, entropy, CPBD, BE, BEW, VL, MTV and JNB). Two separate ensemble regression models were trained using the AutoML framework Auto-Sklearn and evaluated with four-fold cross-validation. Results demonstrated that automated prediction of visual quality from IQA metrics is feasible and robust across all four translation tasks. Predicted scores closely matched expert consensus ratings, typically within ± 0,5 points on the scale. The reference-based model achieved a mean R2 = 0,752 and mean absolute error MAE = 0,374, while the no-reference model achieved R2 = 0,589 and MAE = 0,478. Neither model showed statistically significant differences between predicted and actual score distributions (Wilcoxon signed-rank test, p = 0,86 and p = 0,64, respectively) nor systematic bias at the level of individual subsets. Visual scores varied substantially across tasks: CBCT → CT proved the most challenging (median 2,6), consistent with the high heterogeneity of CBCT acquisitions from different clinical centers and non-standardized Hounsfield unit calibration, while FLAIR → DIR was by far the easiest (median 4,2), as all images in that dataset originate from a single imaging system. Explainability analysis using SHAP values and partial dependence plots revealed that predictions of the reference-based model are consistently driven by structure- and contrast-sensitive metrics, particularly IW-SSIM, PSNR, and MS-SSIM, while the no-reference model relies on statistical measures of global image properties – NIQE, entropy, and CPBD. IW-SSIM emerged as the most robust predictor across all cross-validation folds, consistent with its design: by locally weighting structural differences according to information content, it assigns greater importance to errors in anatomically rich regions that are genuinely critical for perceptual quality. Partial dependence plots further revealed non-monotonic behavior of standard SSIM, which becomes insensitive to subtle but clinically relevant artifacts at intermediate and high values and can even reward over-smoothed or locally consistent hallucinated content – highlighting the limitations of this metric when used in isolation. Taken together, the results confirm that no single metric suffices for reliable quality assessment of synthetic medical images, but that their combination within an ensemble regression framework calibrated on expert visual ratings enables transparent, reproducible, and clinically meaningful automated evaluation. The developed framework, together with the publicly available assessment application and annotation protocol, provides a practical foundation for standardized quality control of generative systems in medical imaging.

Keywords:medical image synthesis, image quality assessment, IQA metrics, visual assessment, Likert scale, diffusion models, SynDiff, ensemble regression, Auto-Sklearn, explainable machine learning, SHAP

Similar documents

Similar works from RUL:
Similar works from other Slovenian collections:

Back