Ta doktorska disertacija obravnava, kako bozonska okolja preoblikujejo elektronske
korelacije v kvantnih mnogodelčnih sistemih, s poudarkom na dveh komplementarnih
razredih mediatorjev: na nihanjih kristalne mreže in na kvantiziranih elektromagnetnih
načinih. Osrednje vprašanje dela je, kako takšne bozonske prostostne stopnje
renormalizirajo gibanje elektronov, generirajo efektivne interakcije in odpirajo pot
za nadzor koreliranih stanj.
Prvi del disertacije je posvečen fononsko posredovanim korelacijam v Holstein–
Hubbardovem modelu. Preučujemo, kako disperzivni optični fononi vplivajo na
vezavo bipolaronov, njihovo mobilnost in enodelčne spektre. Pokažemo, da lahko fononska
disperzija bistveno preoblikuje tako stabilnost vezanih parov kot tudi njihove
spektroskopske lastnosti. Nadalje pokažemo, da lahko spektri odstranitve elektrona
že vsebujejo jasne sledi preformiranih parov: tekočina nekoherentnih bipolaronov
kaže zmanjšanje nizkoenergijske spektralne teže v bližini kemijskega potenciala, čeprav
ostaja kovinska, njene spektre pa je mogoče razumeti s preprosto sliko Bosejevega
morja parov kot bozonov s trdo sredico.
Drugi del obravnava neravnovesni nadzor fononsko posredovanih interakcij. Za
sistem z nelinearno elektron–fononsko sklopitvijo, gnan s kratkim optičnim pulzom,
numerično eksaktna časovna evolucija pokaže, da lahko fononsko vzbujanje preklopi
efektivno elektron–elektronsko interakcijo med privlačno in odbojno. V režimu mehčanja
oscilatorja lahko pulz ustvari dolgoživo metastabilno vezano stanje, ki vztraja
tudi po izklopu polja; to odraža konfiguracijsko selektivno prerazporeditev fononskih
vzbuditev in ne zgolj Floquetovega mehanizma.
Zadnji del je posvečen fotonsko posredovanim korelacijam v strukturiranih elektromagnetnih
okoljih. V okviru razširjene teorije dinamičnega povprečnega polja
preučujemo sistem, v katerem intrinzična statična interakcija koeksistira z retardirano
fotonsko posredovano sklopitvijo. Rezultati razkrijejo superradiantni fazi
podobno urejeno stanje, do katerega privede mehčanje kolektivnega polaritonskega
načina, ter pokažejo, da lahko statične interakcije prispevajo k nastanku tega reda.
Disertacija pokaže, da bozoni niso le posredniki korelacij, temveč lahko omogočijo
tudi nadzor koreliranega elektronskega obnašanja.
|