Najnovejše demografske napovedi kažejo, da naj bi do leta 2050 vsaka šesta oseba na svetu spadala v tretje življenjsko obdobje, do leta 2100 pa se pričakuje, naj bi starejši od 65 let predstavljali približno 61% svetovnega prebivalstva. Socialno delo kot stroka ne stremi le k opredelitvi in razumevanju starosti, temveč išče odgovore na potrebe starih ljudi ter skuša vzpostaviti most med njimi, storitvami in skupnostjo, v kateri živijo. Pregled relevantne literature je pokazal delitev kompetenc na proceduralne kompetence, ki se nanašajo na neposredno delo z uporabniki in metakompetence, ki oblikujejo pogoje za izvajanje proceduralnih kompetenc. Kompetence in metode socialnega dela je treba obravnavati celostno, saj se med seboj dopolnjujejo in povezujejo. Za vse navedeno morajo socialni delavci razpolagati s celovito bazo znanja o tem, kako in zakaj uporabiti določene metode ter kako proceduralne kompetence in metakompetence uporabiti pri izvedbi v praksi. Cilj raziskave doktorske disertacije je opredeliti kompetence socialnih delavcev pri delu s starimi ljudmi in metode socialnega dela s starimi ljudmi z namenom opredelitve znanja o specifičnem področju socialnega dela s starimi ljudmi, kar bi omogočilo boljše razumevanje teorije pri praktičnem delu. V skladu s ciljem raziskave, ki zajema tri področja: kompetence, znanja in metode socialnega dela, so bile oblikovane štiri teze, za vsako od njih pa raziskovalna vprašanja. Raziskava je potekala v več fazah: v prvi fazi je bilo opravljeno 24 intervjujev s socialnimi delavci, za tem je sledilo zbiranje in obdelava 15 osebnih načrtov, v zadnji fazi pa izvedba treh fokusnih skupin. Prispevek doktorske disertacije se odraža v pomenu vključevanja starih ljudi v proces sooblikovanja novih znanj na področju socialnega dela. Z razvojem novih znanj in metod socialnega dela se odpirajo priložnosti za nove programe vseživljenjskega izobraževanja, ki bodo prispevali k razvoju kompetenc socialnih delavcev na področju socialnega dela s starimi ljudmi.
|
