Čeprav smo dolgotrajno predani spodbujanju miru prek dela Organizacije Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo (UNESCO) ter gradnjo miru priznavamo kot univerzalno vrednoto, potencial učenja in izobraževanja odraslih v tem pogledu ni dovolj izkoriščen. Namen članka je trenutno delo, posvečeno miru in gradnji miru v okviru učenja in izobraževanja odraslih, analizirati na podlagi opredelitve teorij učenja, ki so bile uporabljene pri oblikovanju tovrstnih programov. Izhajamo iz predpostavke, da obstoj teoretične podlage učenju in izobraževanju odraslih lahko pripomore k razvoju izobraževalnih programov in dejavnosti za spodbujanje miru. Sistematični pregled literature je razkril deset teoretičnih okvirov: dialoško humanizirajočo pedagogiko, izkustveno učenje, transformativno učenje, model mirovne vzgoje z Univerze Notre Dame, afektivno učenje, multikulturno učenje, postkritično teorijo, teorijo socialne vzgoje, participativno učenje in okvir 4R (prerazporeditev, prepoznavanje, zastopanje in sprava). Na podlagi prepoznavanja teh okvirov v članku odpiramo prostor za teoretično opredelitev mirovne vzgoje na področju učenja in izobraževanja odraslih.
|