Študija raziskuje transformativno sposobnost umetne inteligence (AI) za izboljšanje uč-nih izkušenj disleksičnih študentov pri pouku angleškega jezika kot drugega jezika (ESL) na področju visokega šolstva. Disleksija predstavlja posebno oviro pri učenju jezika, ki se kaže v vztrajnih težavah pri branju, razumevanju in pisnem izražanju; ti dejavniki skupaj ovirajo akademski napredek prizadetih učencev v kontekstu ESL. Pojav tehnologij, ki temeljijo na AI, ponuja inovativne poti za reševanje teh pedagoških izzivov, saj omogoča prilagojene in na učenca osredinjene intervencije. Študija ugotavlja bistvene vrzeli v ob-stoječih mehanizmih podpore za disleksične učence. Kritično ocenjuje pedagoško učin-kovitost aplikacij umetne inteligence, kot so sistemi za prepoznavanje govora, obdelava naravnega jezika (NLP) in prilagodljive platforme za učenje, pri spodbujanju jezikovne usposobljenosti in akademskih dosežkov med učenci z disleksijo. Poleg tega preučuje iz-brane študije primerov, ki prikazujejo praktično vključevanje orodij umetne inteligence v poučevanje ESL, s čimer zagotavlja uporabne vpoglede za učitelje in strokovnjake. Čeprav tehnologije umetne inteligence ponujajo pomembne prednosti, vključno z individualizira-nimi učnimi metodami in večjo vključenostjo, njihovo uvajanje spremljajo tudi pomemb-ni izzivi. Ti vključujejo etična vprašanja v zvezi z varnostjo podatkov, infrastrukturne in tehnološke omejitve ter nujno potrebo po trajnem strokovnem razvoju učiteljevev. Ugo-tovitve poudarjajo dvojno realnost: umetna inteligenca ima sposobnost bistveno izboljšati učne rezultate disleksičnih učencev ESL, hkrati pa sproža kompleksna vprašanja glede enakosti, zasebnosti in institucionalne pripravljenosti. Študija poziva k sodelovalnemu okviru, ki združuje učitelje, oblikovalce politik in razvijalce tehnologije, da bi v celoti iz-koristili potencial umetne inteligence pri spodbujanju enakih izobraževalnih možnosti za disleksične učence v kontekstu ESL
|