Članek z metodološkega in folklorističnega vidika raziskuje odnos do starejših in staranja v slovenskih in estonskih pregovorih na podlagi arhivskega paremiološkega gradiva, zbranega v drugi polovici 19. stoletja pa vse do danes. Različni vidiki starosti in staranja se odražajo tudi v bogatem izročilu pregovorov. Kot je razvidno iz kategorij, pregovori, povezani s starejšimi ljudmi in staranjem, predstavljajo uveljavljene kulturne stereotipe ali odnose, ki so polni kontroverznosti in ambivalentnosti. Po eni strani obstaja veliko negativnih stereotipov, ki poudarjajo ranljivost in potrebe starejših ljudi ter jih prikazujejo kot pasivno in odvisno skupino. Ta stereotip je globoko zakoreninjen v pregovorih, kjer so mladi prikazani kot sposobni učenja in prilagajanja spremembam, starejši pa ne. Po drugi strani nekateri pregovori odražajo zelo pozitivno stališče do starejših, saj nakazujejo, da si starejši zaslužijo spoštovanje in so polnopravni člani družbe, oz. kažejo na spodbujanje t. i. aktivnega staranja, tj, da starejši ljudje delujejo mladostno in aktivno. Analizirani pregovori so iz dveh različnih jezikov (estonski in slovenski), dveh različnih jezikovnih družin (uralski in indoevropski) in dveh različnih regij Evrope (severne in južne), vendar so si njihovi vgrajeni stereotipi in sporočila podobni – poudarjanje fizičnega upada, modrosti, duševnega upada, sivih las, hoje, palice in spoštovanja so le nekateri ključni izrazi, ki izhajajo iz analize. Če se razumevanje univerzalnih znakov in stereotipov starosti, obravnavanih v pregovorih, razlikuje glede na kulturo, lahko trdimo, da je razumevanje znakov starosti v Evropi precej podobno, zlasti v državah, ki so bile v preteklosti povezane z istim »centrom« in so bile pod njegovim vplivom, tj. nemško kulturno-zgodovinsko okolje.
|