Raziskava je preučevala povezanost med socialnim strahom in strahom, povezanim s poškodbami, ter posameznikovim interesom za ples v smislu gibalne umetnosti v okviru filipinskega športno-vzgojnega konteksta. S presečnim raziskovalnim načrtom in vzorcem 242 univerzitetnih študentov je multipla regresijska analiza pokazala, da med obema konstruktoma strahu ter tremi dejavniki posameznikovega interesa, kakor tudi sestavljeno oceno, ni statistično pomembnih povezav. Rezultati nakazujejo, da je interes študentov za izrazne telesne dejavnosti nespremenjen kljub čustvenemu nelagodju. Posplošeni konstrukti strahu so morda nezadostni za zajemanje čustvene palete učenja na podlagi plesa, kar nakazuje potrebo po bolj kontekstno specifičnih čustvenih merilnih postopkih. S poudarkom na kulturno utemeljeni umetniški obliki v jugovzhodnoazijskem okolju ta raziskava prispeva k svetovni razpravi o razvoju interesa in afektivni vključenosti v športni vzgoji. Predlagana so tudi priporočila za prihodnje raziskave in pedagoško zasnovo.
|