Na podlagi literarne teorije, prevodoslovja in teorije socialne identitete preučujemo, ali branje pesmi Louise Glück »Adult Grief« v izvirniku v primerjavi s slovenskim prevodom sproža drugačne afektivne odzive. Z uporabo ponovljenega merjenja in lestvice za merjenje empatije razlikujemo med sočutnimi in s stisko zaznamovanimi oblikami narativne empatije ter preučujemo njihovo povezanost s štirimi dimenzijami osebnostne empatije, kot jih definira IRI (ang. interprersonal reactivity index). Rezultati kažejo, da sta empatična skrb in domišljijsko vživljanje ključna napovednika empatične vključenosti; pri tem domišljijsko vživljanje krepi zmožnost prevzemanja perspektive in osebne prizadetosti. Jezik statistično značilno vpliva na empatične odzive, zlasti v interakciji z osebno prizadetostjo, kar nakazuje, da branje v maternem jeziku pri bralcu zmanjšuje razlikovanje med lastnim odzivom in odzivom lirskega subjekta ter intenzivira čustveno izkušnjo. Na odzive vpliva tudi izpostavljenost jeziku, kar pomeni, da lahko ukvarjanje z jezikom okrepi čustveno resonanco. Izsledki poudarjajo zapleteno prepletenost jezika, empatije in literarnega afekta.
|