Med globalno pandemijo Covida-19 so se gospodinjstva, skupnosti in regije po vsem svetu soočale z utrjevanjem meja na različnih ravneh, bodisi v pravnem ali prostorskem smislu. Zaradi teh ukrepov je na podlagi spodbud mejnih geografskih območij prišlo do močnega povečanja izolacije ali otočenja. Namen tega prispevka je preučiti ta pojav in raziskati, kako se je uveljavila ta podoba izoliranosti. Razložena sta koncepta »covidnih otokov« in »covidnih otočij«, ki sta se pojavila kot obliki pravnega otočenja ali izolacije, kot konstrukta politik, ki so se med pandemijo pojavile na mikro in makro ravni. Kot študija primera je predstavljen t. i. »atlantski mehurček«, covidno otočje na vzhodu Kanade, ki so ga sestavljale province New Brunswick, Nova Škotska, Otok princa Edvarda ter Nova Fundlandija in Labrador. Sledi analiza socialno-prostorske in časovne dinamike covidnih otokov in covidnih otočij, povezanih z razsežnostmi kulture, ozemlja in družbe, ki so medsebojno prepletene s koncepti in paradigmami razumevanja otokov. Otočenje nas je v času Covida-19 znova približalo pojmu osamitve in odmaknjenosti, ki na nek način odraža paradigme, ki so bile na področju otoških študij že dekonstruirane. Vendar nas pojav teh socialno-prostorskih otoških imaginarij vodi k ponovnemu razmišljanju o izolaciji in o tem, kaj je to pomenilo v obdobju Covida-19.
|