Nedavna znanstvena dognanja o morali jo označujejo kot dosežek skupnosti in vsakdana, zakoreninjen v vsakdanjih (prostorskih) praksah in vezan na kraje. V prispevku raziskujem dva različna, a prekrivajoča se moralna reda, ki oblikujeta življenje v Ballymunu, delavskem predmestju Dublina, ki je bilo v šestdesetih letih 20. stoletja zgrajeno kot socialno stanovanjsko naselje in nato prenovljeno po vstopu v novo tisočletje. Zagovarjam tezo, da to-vrstni moralni repertoarji ustrezajo dvema različicama Ballymuna, »staremu« in »nove-mu«, pred in po prenovi. Oba kraja sta vsak po svoje moralno opredeljena in zato pogosto sprožata nasprotujoča si razumevanja soseske in njenih izzivov. Medtem ko je regeneracija, ki jo je vodila neoliberalna politika tako-imenovane tretje poti, skušala v materialnem in družbenem smislu območje preoblikovati v okviru nove moralne vizije, pa le-te prebivalci niso enotno sprejeli. Nekateri so jo vzeli za svojo, drugi pa so se ji uprli, pri čemer so se opirali na čustvene in spominske vezi s starim Ballymunom in na moralne repertoarje, povezane s krajem iz preteklosti. Čeprav se moralna logika starega in novega pogosto ujemata, povzročata tudi napetosti – zlasti ko gre za predstave o individualni odgovornosti, skrbi in vzrokih za lokalno problematiko. V članku ponazorim, kako so moralne vrednote del vsakodnevnih praks, ki oblikujejo naravo soseske, in kako različna pojmovanja kraja vplivajo na to, kako tamkajšnji prebivalci interpretirajo njeno preobrazbo in nenehne stiske.
|