Slovenska javna uprava je sprejela strateške usmeritve na področju umetne inteligence (UI), vendar njena pripravljenost na uvedbo UI ostaja negotova. Magistrsko delo je ocenilo pripravljenost organov državne uprave na uvedbo UI. Namen raziskave je bil zagotoviti diagnostično podlago za odločevalce in vodstva, da lahko bolje usmerjajo politike in upravljavske ukrepe ter umestijo slovensko stanje v mednarodni kontekst.
Raziskava je uporabila mešani raziskovalni pristop s konvergentno vzporedno zasnovo, ki je združeval kvantitativno anketo med predstojniki organov državne uprave ter kvalitativno tematsko analizo odgovorov in relevantnih dokumentov. Tak pristop je zagotovil merljive vpoglede in poglobljeno razumevanje pripravljenosti na uvedbo UI.
Ugotovitve so pokazale zmerno, a neuravnoteženo raven pripravljenosti, kar je ustvarilo stanje pripravljenosti, toda obenem nezmožnosti. Podporna organizacijska kultura je bila oslabljena zaradi izrazitih pomanjkljivosti v ključnih zmogljivostih, zlasti v tehnološki infrastrukturi, znanju delovne sile in jasnih strateških ter pravno-regulativnih smernicah.
Med vrstami državnih organov statistično značilnih razlik v pripravljenosti na UI ni bilo, kar kaže na sistemsko naravo izzivov. Mednarodna primerjava je pokazala, da je Slovenija ostajala v sredini primerjalne skupine in za vodilnimi državami, pri čemer je bil trend v obdobju 2019–2024 mešan in ni izkazoval stalnega napredka.
Praktični pomen raziskave je v potrebi po usklajenem, celovitem pristopu na ravni državne uprave. Namesto razdrobljenih prizadevanj posameznih organov raziskava priporoča centralizirane pobude, kot so vzpostavitev skupne tehnične infrastrukture, ciljani programi usposabljanja in jasna regulativna podpora, da se učinkovito premostijo vrzeli v pripravljenosti. Tak pristop naslavlja sistemske vrzeli in omogoča bolj enotno ter učinkovito uvedbo UI v državni upravi.
|