Zhuangzi 莊子svoje pisane like in domiselne zgodbe pogosto uporablja za ponazoritev svojih spoznanj. Trdim, da je tako celo v tolikšni meri, da eden izmed likov deluje kot nadomestek za samo besedilo Zhuangzi. Ko Huzi 壺子 prek svojega učenca Liezija 列子 sreča Jixiana 季咸, predstavlja vrsto praznine, ki zaznamuje celotno besedilo. Ta praznina se kaže v Huzijevi sposobnosti, da po želji spreminja svojo obliko, saj nikoli ni omejen na eno samo, določeno podobo. Predstavlja prilagodljivo in prožno vedênje, ki nam omogoča varčno oziroma preudarno uporabo določenih vrednostnih shem, kadar so ustrezne glede na kontekst, pri čemer nikoli nismo omejeni na eno samo shemo. V tem smislu Jixian in Liezi nastopata kot dva bralca Zhuangzija, ki k besedilu pristopata z različnih, toda določenih zornih kotov. Njuno ozadje in odzivi med branjem besedila nas učijo različnih načinov soočenja s to praznino. Bralec lahko, tako kot Jixian, na besedilo poskuša aplicirati lastne kriterije, naleti na odpor in v frustraciji odneha. Lahko pa tudi, tako kot Liezi, spozna, da je praznina besedila povabilo k preseganju samega besedila in opuščanju togih, enostranskih shem vrednotenja.Navsezadnje ta opozorilna pripoved ustrezno ponazarja Zhuangzijevo neobsojajočo od-prtost ter njegovo subtilno subverzivno kritiko tedanjih pristopov k učenju in uporabi pridobljenega znanja.
|
