Ta članek predstavlja laoistično perspektivo blaženja konfliktov s spokojnostjo kot nečim, kar lahko dopolni agresivne aktivnosti. V nasprotju s tistimi interpretacijami Laozija, ki spokojnost razumejo kot čisto in nemoteno stanje, članek izpostavi poglavja, kot so 31, 68 in 80, ki se ukvarjajo z orožjem ter vojskovanjem. Avtor zagovarja tezo, da je laoistič-na spokojnost inherentno prepletena s svojim nasprotjem, kar vključuje tudi agresivnost. Laoistična spokojnost omogoča zaznavanje vzorcev, ki spodbujajo nasilje, agresijo in nestabilnost, ter tako omogoča dopolnjevanje in stabilizacijo, ki se udejanjita prav prek same spokojnosti. Pretirano vzvišene in oblastniške oblike delovanja so v Laoziju prika-zane kot tvegane, saj vodijo v nestabilnost, nemir in propad. V skladu z laoističnim ra-zumevanjem prepletanja nasprotij pa prizadevanje za čisto pasivnost, ločeno od agresije, paradoksno spodbuja prav to agresijo. Če se tisti, ki imajo zmožnost udejanjiti miroljub-no spokojnost, umaknejo iz sveta, postane svet toliko bolj prežet z agresivnim delovan-jem. Politična implikacija tega razmerja med spokojnostjo in dejavnostjo je v tem, da ti kategoriji, če ju razumemo kot temeljni politični načeli, nista neposredno uporabni za zasledovanje določenih političnih ciljev. Laozi namreč stremi k politični stabilnosti, vendar ta zahteva, da so politična prepričanja tekoča kot voda – le na tak način je možno spokojnost dejansko uresničiti.
|
