Tako imenovano konfucijanstvo (rujia儒家) je razvilo pojem idealne osebe (osebnosti), junzi君子, ki se izogiba reševanju problemov ali odpravljanju nesoglasij z uporabo sile. Namesto tega, v skladu z načeli sočlovečnosti (ren仁) in pravičnosti (yi義), uporablja utemeljene argumente in to počne na primeren način, brez izkazovanja večvrednosti. Po-leg tega junzi visoko ceni človeško dostojanstvo (tianjue 天爵, dob. »plemenitost neba«), to je individualno moralno avtonomijo, in se ne podreja skušnjavam moči, slave, javnega ugleda ali bogastva. Podobne ideje so se razvile tudi v evropski zgodovini. Očitno bi bili takšni idealni ljudje pacifisti, vendar pa so to le posamezniki, medtem ko vojne zadevajo cele narode in večje množice ljudi. Kakšno vlogo torej dejansko igra in sploh lahko igra idealni posameznik, ko gre za vprašanje vojne? Ali ni med idealnim značajem in veden-jem posameznika na eni ter dejanskim položajem in možnostmi (izbire) posameznika v zvezi z vojno na drugi strani velika razlika? Kar zadeva kitajsko etiko in zgodovino: ali je pojem junzi vplival na pojmovanje ter pojavljanje pacifizma in vojne? Če da, v kakšnem smislu? In kako naj razumemo junzijeve ideje o kaznovanju ter vojnah, ki se dogajajo v imenu sočlovečnosti? Na kratko, »konfucijanski« pojem junzi si jemljem za izhodišče in fokus ter skozenj obravnavam to, kar bi lahko imenovali »individualni pacifizem« – ali natančneje, indi-vidualno zavračanje vojne oziroma odpoved vojni – ter vpliv, ki ga tak individualni paci-fizem lahko ima in bi ga moral imeti na odločitve o vojni in miru. Podajam tudi razmislek o združevanju »vladavine kreposti« z »vladavino prava« ter s tem o vlogi posameznikov v vojnah 21. stoletja. Nazadnje na podlagi svojih ugotovitev predlagam pojem pacifiz-ma, ki je v ostrem nasprotju s sodobnimi argumenti v prid vojnam, vključno s tistimi, ki zagovarjajo nekompromisne obrambne vojne.
|
