Zgodnje moderne razprave o starodavni Kitajski so bile večinoma proučene z vidika misijonarskih pripovedi o podobah starodavne Kitajske. Ta prispevek pa poskuša ra-ziskati, kako so interakcije med Kitajsko in Evropo prispevale k razvoju zgodovinskih študij v zgodnji moderni Evropi.Na osnovi analize različnih študij jezuitskih avtorjev ter evropskih učenjakov in učen-jakinj o starodavni Kitajski prispevek najprej razišče, kako starejša kitajska zgodovina ponuja novo alternativo zgodbam o izvoru človeštva, s čimer spodkopava prevladujo-či biblični pristop k zgodovini. Da bi zagovarjali staro zgodbo o izvoru, so misijonarji spremenili svoje pripovedi o starodavni Kitajski. Nadaljnje raziskovanje zgodovinskih virov, ki so jih uporabljali jezuitski avtorji, pokaže uporabo različnih materialov sko-zi dve stoletji, te spremembe pa so tudi ustvarile večglasje v njihovih pisnih zapisih. Misijonarji so kot medkulturni posredniki z uvajanjem različnih zgodovinskih virov in tekstualne tradicije v Evropo aktivno prispevali k porastu primarnih virov za evropske zgodovinske raziskave. Ta članek proučuje tudi spreminjajoče se zgodovinske metod-ologije v raziskavah starodavne Kitajske, zlasti kako je v 18. stoletju prišlo do prehoda z astronomskih metod na lingvistične, kar je preoblikovalo diskurz o starodavni Kitajski. Članek obravnava tudi pomembno vprašanje, kako so medkulturne izmenjave o staro-davni kitajski zgodovini prispevale k transformaciji zgodovinskih študij iz kronoloških študij v moderno zgodovinopisje.
|
