Članek obravnava tri pomembne koncepte staroindijskega diskurza, in sicer odsotnost, nič in praznino, ter proučuje njihove predstavitve v okviru theravādskega budizma. Na-jprej na kratko predstavi staroindijske zapise o konceptu odsotnosti, nato pa se osredotoči na vlogo odsotnosti v theravādskem budizmu. Pokaže, kako se etični temelji budistične poti do osvoboditve od trpljenja večinoma izražajo skozi odsotnost neetičnega delovanja in kako meditacijska praksa vključuje razvoj mentalnih stanj, ki temeljijo na odsotnosti škodljivih mentalnih faktorjev. Članek nato obravnava višja stanja meditativne absorp-cije, kot so predstavljena v kanoničnih in postkanoničnih virih, ki vključujejo izkušnje neskončnega prostora, neskončne zavesti in niča, pri čemer je slednji izražen kot odsot-nost česar koli. Po theravādskem izročilu izkušnja niča, ki jo dojemamo kot popolno odsotnost, brez kakršnih koli pojavov, ne velja za končno osvoboditev, saj še vedno vkl-jučuje zaznavo, občutke in druge mentalne faktorje ter tako ostaja v območju spremembe in minljivosti, medtem ko je popolna osvoboditev od trpljenja dosežena šele v stanju dokončne praznine, nibbāne (sanskrtsko nirvāṇa). Uresničitev nibbāne je predstavljena kot temelj globoke preobrazbe zavesti, ki se odraža v delni ali popolni odsotnosti vseh mentalnih faktorjev, ki živa bitja vežejo na trpljenje. Če povzamemo, članek pokaže, kako ima v theravādskem budizmu odsotnost osrednjo vlogo pri razvoju moralnih vrlin in meditaciji, vključno z izkušnjo niča, in kako se spoznanje praznine nibbāne, ki velja za končno osvoboditev od trpljenja, odraža v etični popolnosti.
|
