Članek obravnava fenomen »potujočih predmetov« skozi prizmo Skuškove zbirke, največje zbirke vzhodnoazijskih predmetov v Sloveniji, ki sta jo v Ljubljano l. 1920 pripeljala Ivan Skušek ml. in njegova žena, Japonka Tsuneko Kondō Kawase. Zbirka, ki je prešla iz zaseb-ne v institucionalno last, ponazarja dinamično mobilnost artefaktov. Članek se osredotoča na gibanje teh predmetov znotraj in zunaj družinske mreže ter raziskuje, kako so se razpr-šili iz zbirke in bili potem nekajkrat celo ponovno vključeni vanjo. Z analizo posameznih posebnih primerov, kot so trije japonski paravani in drugi ključni predmeti, članek identi-ficira specifične vzorce mobilnosti, ki odstopajo od bolj uveljavljenih konceptov disociacije in »osirotelosti« v študijah muzejskih zbirk. Ugotovitve poudarjajo simbolno vlogo, ki so jo ti »potujoči predmeti« imeli pri krepitvi družbenih vezi in kulturne identitete. Ta raziskava prispeva k širšemu razumevanju mobilnosti in provenience predmetov ter ponuja nov kon-ceptualni okvir za proučevanje zasebnih in institucionalnih zbirk.
|