Članek izhaja iz temeljne teze, da organiziranost kibernetske varnosti v posamezni državi ni določena zgolj s tehničnimi vidiki informacijsko-komunikacijske tehnologije, temveč jo oblikujejo kompleksni odnosi med civilnimi institucijami za kibernetsko varnost, obveščevalnimi službami, vojaškimi zmogljivostmi in organi pregona. Poleg tega imajo pomembno vlogo tudi politična in varnostna kultura države, njena vpetost v mednarodne organizacije ter način zaznavanja groženj nacionalni varnosti. Analiza v članku temelji na teoretskih okvirih tehnološkega determinizma in konstruktivizma ter uporablja primerjalno metodologijo. Avtor preučuje razloge za obstoječe funkcionalne in institucionalne razlike med državami, ki so si sicer politično-upravno sorodne in si prizadevajo za uskladitev svojih pristopov prek mehanizmov, kot so evropska zakonodaja o kibernetski varnosti, mednarodni tehnični in politični standardi ter pobude za vzpostavitev mednarodnega pravnega okvira za delovanje v kibernetskem prostoru.
|