Prispevek obravnava pripoved Psalma 22 z vidika mimetične teorije Renéja Girarda. Najprej je psalm na kratko umeščen v krščansko interpretativno tradicijo, opisana pa je tudi njegova osnovna pripovedna struktura. Nato je na podlagi Girardovih prvih dveh knjig – Mensonge romantique et vérité roma-nesque (1957) in Dostoïevski, du double à l'unité (1963) – predstavljen Girardov trikotni model (poleg subjekta in objekta obstaja tudi posrednik, ki se nahaja onkraj linije subjekt–objekt in je dejansko središče mimetične želje). Sledi predstavitev osnovnih kontur žrtvenega mehanizma in Freudovih popravkov v Girardovi tretji in najbolj citirani knjigi La violence et le sacré (1972). Nazadnje opozorimo na Girardov obrat k Svetemu pismu in nekakšno biblično dekonstrukcijo mitološkega žrtvenega pripovedovanja v knjigi Des Choses cachées depuis la fondation du monde (1978) – ki je bila kasneje razvita v knjigah La route antique des hommes pervers, (1985), Je vois Satan tomber comme l'eclair (1999) in Celui par qui le scandale arrive (2001). Nazadnje je psalm sam analiziran z vidika Girardove teorije žrtvovanja.
|