Članek preučuje teologijo čustev Johna Henryja Newmana skozi analizo izbranih Župnijskih pridig (angl. Parochial Sermons). Cilj je pokazati, da Newman razume čustva kot posrednike med doktrinarno resnico in živeto realnostjo vere, utelešeno v Cerkvi. Njegov pogled na čustva izhaja iz osebnih izkušenj: od mladostne evangelijske gorečnosti, prek razočaranja in liberalizacije parlamenta in nacionalne Cerkve do zavezanosti življenju v skladu s Kristusovimi nauki. Newman izpostavlja tri ključne ideje: (a) čustva so legitimna, vendar zahtevajo nenehno oblikovanje; (b) bogoslužje in skupna molitev ne zatirajo čustev, ampak jih usmerjajo k miru; (c) vir in smer verskih čustev je vest, ki človeka vodi k Bogu. Za Newmana so čustva posvečena v Kristusu in ohranjena v Cerkvi, kjer postanejo izraz sočutja, skupnosti in Božje ljubezni. Na podlagi teh ugotovitev pokažemo, kako Newmanova integracija razuma in čustev ponuja krščanski pristop k čustvom, ki je relevanten za sodobni teološki diskurz.
|
