Odkar pretočne storitve ponujajo stalen dostop do glasbe, uporabniki pričakujejo, da si lahko poslušalsko izkušnjo prilagodijo svoji trenutni situaciji.
Trenutno se ta izziv naslavlja s kontekstualnimi priporočilniki, ki se opirajo na eksterni kontekst, nimajo pa dostopa do notranjih dejavnikov, kot je razpoloženje. Posledično so ti sistemi, čeprav koristni, pogosto dojeti kot neskladni z uporabniškimi pričakovanji.
Da bi naslovili te omejitve, se opiramo na pretekle raziskave na osnovi uporabniških študij, ki kažejo, da uporabniki z glasbo komunicirajo preko različnih interakcijskih paradigm, ter preizkusimo, če je uporabnikov namen mogoče sklepati neposredno iz vedenjskih vzorcev.
Z gručenjem poslušalskih sej na platformi Spotify zato definiramo načine poslušanja in jih skušamo napovedati že zgodaj v seji.
Naša analiza razkriva tri različne načine.
Za pasivno poslušanje je značilna minimalna interakcija s storitvijo. Pri aktivnem raziskovanju se uporabniki angažirano pomikajo po platformi in raziskujejo skladbe, medtem ko pri aktivnem prilagajanju s preskoki filtrirajo obstoječe zbirke.
Raziskovanje je morda povezano z odkrivanjem nove glasbe, prilagajanje pa s kuracijo specifičnega razpoloženja, čeprav so za potrditev te domneve potrebni dodatni podatki.
Poleg tega se izkaže, da je načine poslušanja mogoče napovedati z obetavno natančnostjo, ki se izboljšuje tekom seje. V nasprotju z nekaterimi raziskavami ugotavljamo, da je sicer poslušanje v ozadju pogosto, a je aktivno prilagajanje še pogostejše, in tudi, da preskakovanje skladb v določenih primerih ne odraža nezadovoljstva, temveč kuracijo.
Ta spoznanja lahko pretočnim storitvam omogočijo bolje predvideti pričakovanja uporabnikov in temu primerno prilagoditi vmesnike. Poleg tega naše delo ponuja na podatkih osnovan vpogled v koncepte iz področij, kot sta interakcija človek-računalnik in multimedija, ter razkriva, kako uporabniki v dobi pretočnih storitev komunicirajo z glasbo.
|
