Details

Prevzem družbe preko pridobitve terjatev
ID Glavič, Jernej (Author), ID Dugar, Gregor (Mentor) More about this mentor... This link opens in a new window

.pdfPDF - Presentation file, Download (1,03 MB)
MD5: D6D1FD35940E11453742FF132FF59FB5

Abstract
Povečanje osnovnega kapitala družbe s stvarnimi vložki, katerih predmeti so terjatve do družbe, v poslovni praksi imenujemo konverzija. Z njo se spremenijo razmerja med družbo in njenimi upniki ter družbeniki oziroma delničarji. Konverzija najpogosteje nastopa v funkciji ukrepa finančnega prestrukturiranja (angl. debt-to-equity), lahko pa tudi v funkciji sredstva za pridobitev lastniškega deleža (angl. loan-to-own). Tak način je v primerjavi z nakupom deleža ali sredstev družbe lahko cenejši, ob razpršeni družbeniški oziroma delničarski strukturi pa tudi enostavnejši, zlasti kadar je izveden v prisilni poravnavi, kjer njihovo soglasje ni potrebno. Izvedba v prisilni poravnavi prav tako omogoča številne ugodnosti, izključitve omejitev in postopkovne poenostavitve. Hkrati pa je tak način povezan z nekaterimi omejitvami in slabostmi. Izvedba je praviloma mogoča le, če je družba insolventna ali ji ta grozi; obstoječi družbeniki oziroma delničarji ohranijo svoj delež; prav tako je tak način bolj tvegan, zapleten in dolgotrajnejši. Razpršena upniška struktura lahko operacijo dodatno oteži. Omejene so tudi možnosti skrbnega pregleda, ter pridobitve jamstev in zagotovil ter zavez o povračilu škode od obstoječih družbenikov oziroma delničarjev. Predpogoj za izvedbo konverzije je imetništvo terjatev do družbe, zato jih je treba odkupiti ali drugače pridobiti od obstoječih upnikov. Prenos terjatev se lahko izvede s cesijo, prenosom pogodbe ali izpolnitvijo tujega dolga s subrogacijo. Načini se razlikujejo v potrebi po soglasju dolžnika in obsegu prenesenih pravic. Tveganost takšne pridobitve terjatev je mogoče omiliti z dogovori o odgovornosti za obstoj in izterljivost ter pogojnim prenosom terjatev. Finančno prestrukturiranje in konverzijo je mogoče izvesti v zunajsodnem postopku ali v sodnih postopkih, in sicer v prisilni poravnavi ali v preventivnem prestrukturiranju. Prednosti zunajsodnega postopka so nizki stroški, hitrost, diskretnost, predvidljivost in prilagodljivost, prednosti prisilne poravnave pa formaliziranost, manjša možnost oškodovanja upnikov, neizpodbojnost pravnih poslov in dejanj, odsotnost potrebe po soglasju družbe in družbenikov oziroma delničarjev, prisilna veljavnost za upnike, ki ne soglašajo, z vidika konverzije pa še številne ugodnosti in poenostavitve na področju prevzemne ponudbe, revidiranja vložkov, posojil lastni družbi, konkurenčnopravnih omejitev, davčnih ugodnosti, klavzul o spremembi kontrole in drugih. Za investitorja, ki želi s konverzijo pridobiti lastniški delež, je prisilna poravnava še posebej ugodna. Ob imetništvu zadostnega deleža terjatev mu omogoča sprožitev postopka, predložitev ali spremembo načrta finančnega prestrukturiranja, izbor revizorja in pooblaščenega ocenjevalca, sprejem sklepa o povečanju osnovnega kapitala pod lastnimi pogoji, ter prevzem vodenja poslov in imenovanja organov že med postopkom. Tak režim neogibno posega v korporacijske pravice družbenikov oziroma delničarjev, mestoma tako intenzivno, da odpira vprašanja o njihovi ustavnosti in skladnosti s pravom Evropske unije, zlasti v zvezi z načinom vrednotenja dolžnika in možnostjo upnikov, da sami sprejmejo sklep o povečanju osnovnega kapitala. Konverzija ima z vidika obeh omenjenih funkcij pomembno vlogo in pozitivne implikacije tudi na širšo gospodarsko in socialno-ekonomsko sliko.

Language:Slovenian
Keywords:Konverzija, Terjatve, Osnovni kapital, Insolventnost, Družbeniki, Upniki, Finančno prestrukturiranje, MRA, Prisilna poravnava, ZFPPIPP
Work type:Master's thesis/paper
Organization:PF - Faculty of Law
Year:2025
PID:20.500.12556/RUL-175332 This link opens in a new window
Publication date in RUL:24.10.2025
Views:119
Downloads:22
Metadata:XML DC-XML DC-RDF
:
Copy citation
Share:Bookmark and Share

Secondary language

Language:English
Title:Acquisition of a Company Through Claim Purchases
Abstract:
An increase of a company’s share capital by means of in-kind contributions consisting of claims against the company is, in practice, referred to as a debt-to-equity swap. It alters the relationships between the company, its creditors, and its members or shareholders. Most commonly, it operates as a measure of financial restructuring, but it may also serve as a means of acquiring an equity stake (loan-to-own). Compared with acquiring shares or assets, this route can be cheaper and where ownership is dispersed also simpler, especially when implemented in a compulsory settlement in which the consent of existing members or shareholders is not required. Conducting the debt-to-equity swap under a compulsory settlement likewise offers numerous benefits and procedural simplifications. At the same time, the approach entails certain limitations and drawbacks. Implementation is generally possible only if the company is insolvent or imminently so; existing members or shareholders retain their stake; and the route is, overall, riskier, more complex, and more time-consuming. A dispersed creditor base can further complicate the operation. Opportunities for due diligence and for obtaining representations and warranties as well as indemnities from existing members or shareholders are likewise limited. A precondition for carrying out a debt-to-equity swap is holding claims against the company, typically purchased or otherwise acquired from existing creditors. Claims may be transferred by assignment, transfer of contract, or discharge of another’s debt with subrogation. These methods differ in consent requirements and in the scope of rights transferred. The risks associated with acquiring claims can be mitigated by agreeing liability for the existence and collectability of the claims and by arranging conditional transfers. Financial restructuring and debt-to-equity swap can be executed out of court or in court proceedings, namely compulsory settlement or preventive restructuring. The advantages of the out-of-court route include lower costs, speed, confidentiality, predictability, and flexibility; those of compulsory settlement include formalization, reduced risk of prejudice to creditors, immunity from avoidance, no need for the consent of the company and its members or shareholders, binding effect on dissenters, and specifically for debt-to-equity swap numerous benefits and simplifications regarding takeover bids, audits of in-kind contributions, shareholder loans, competition-law constraints, tax incentives, change-of-control clauses, and more. For an investor seeking to obtain an equity stake through debt-to-equity swap, compulsory settlement is particularly advantageous: with a sufficient share of claims it allows initiation of the proceeding, submission or modification of the restructuring plan, selection of the auditor and licensed business valuer, adopting a capital-increase resolution on the investor’s terms, and assumption of management and appointment of corporate bodies during the proceeding. This regime inevitably encroaches on the corporate rights of members or shareholders—at times so intensively that it raises questions of constitutionality and of compatibility with EU law, especially as regards the method of valuing the debtor and the possibility for creditors themselves to adopt the capital-increase resolution. From both functional perspectives, debt-to-equity swap plays an important role and has positive implications for the broader economic and socio-economic landscape.

Keywords:Debt-to-equit, Claims, Share capital, Insolvency, Shareholders, Creditors, Financial restructuring, MRA, Compulsory settlement, ZFPPIPP

Similar documents

Similar works from RUL:
Similar works from other Slovenian collections:

Back