Hipoteza termalizacije lastnih stanj (ang. eigenstate thermalization hypothesis oz. ETH) predstavlja preboj v večdelčni fiziki, saj povezuje termalizacijo fizikalnih opazljivk z uporabnostjo teorije naključnih matrik (ang. random matrix theory oz. RMT).
Ta okvir naj bi veljal za večino fizikalnih sistemov, čeprav obstajajo izjeme, kjer je konvencionalna ETH kršena — mednje sodijo integrabilnost, enodelčna kaotičnost, mnogotelesna lokalizacija, večdelčna brazgotine in fragmentacija Hilbertovega prostora. Mehanizem razpada ETH pa ostaja nejasen.
V tej nalogi uvajamo nov scenarij v kvantnih mnogotelesnih sistemih, imenovan režim $\it{bledenja \ ergodičnosti}$, ki vzpostavi povezavo med konvencionalno ETH in neergodičnim vedenjem.
Ta okvir napoveduje eksponent $\eta$, ki določa nihanja lastnih stanj v matričnih elementih lokalnih opazljivk.
Posledično se pojavi počasna dinamika, saj postanejo motnje zanemarljivo majhne, in Thoulessova energija se ujema z Heisenbergovo skalo pri kritični točki.
Domnevamo, da je ta scenarij relevanten za opis večdelčnih sistemov, kjer divergenten relaksacijski čas opisuje Fermijevo zlato pravilo. Podajamo numerične in analitične argumente za njegovo veljavnost v kvantnem sončnem modelu in sorodnih modelih RMT.
Razpravo nadaljujemo z raziskovanjem univerzalnosti scenarija bledenja ergodičnosti.
Presenetljivo pokažemo, da bledenje ergodičnosti vodi do maksimalno divergentnega vrha v zvestostni susceptibilnosti, s čimer se vzpostavi pojav $\it{maksimalnega \ kaosa}$ pri kritični točki.
Ta okvir razširimo tudi na končno gostoto energije, pri čemer bledenje ergodičnosti in maksimalni kaos sledita večdelčnemu robu mobilnosti z visoko natančnostjo.
Nazadnje predstavimo teorijo skaliranja prekinitve večdelčna ergodičnosti, ki kaže kritični eksponent $\nu = 1$ pri kritični točki in s tem določa univerzalni razred bledenja ergodičnosti.
Kljub temu trdimo, da enoparametrska teorija skaliranja ni zadostna.
|