Staranje prebivalstva predstavlja velik pritisk na obstoječo grajeno infrastrukturo za bivanje. Hkrati
razkriva premajhen nabor primernih tipov bivanja za stare ljudi, ki so v sodobni družbi vse bolj aktivni
in neodvisni. Zavodska nastanitev v obliki domov za stare ljudi se je za večino izkazala za neprimerno
in nezaželeno, razen najstarejših in najbolj pomoči potrebnih, saj ljudi iztrga iz domačega okolja in jih
lahko pasivizira. Velika težava je odsotnost alternativnih in personaliziranih tipov bivanja, nedostopnost
najemnih stanovanj, navezanost na lastne nepremičnine in obenem breme njihovega vzdrževanja,
ekonomska šibkost ter osamljenost. Poraja se želja po razvoju skupnostnih oblik »staranja na mestu«, ki
jih propagirajo tudi nacionalni dokumenti in strategije, vendar ni akcijskih načrtov in študij, ki bi naslavljali
prave, kulturno, pravno in organizacijsko ustrezne načine reševanje stanovanjskega vprašanja starejših
oseb. Primeri oblik bivanja za stare ljudi iz drugih držav kažejo na mnogo širšo paleto možnosti, kot jo
danes poznamo v Sloveniji.
Z namenom odzivanja na problematiko prevelikih, slabo izkoriščenih enodružinskih hiš, v katerih pogosto
bivajo stari ljudje danes, predlaga ta disertacija metodologijo prilagajalnja omenjenih hiš v sobivanjske
skupine starih ljudi. S tem bi odgovorili na problematiko omogočanja staranja v skupnosti, preprečili
iztrganist iz domačega okolja, poskrbeli za lajšanje osamljenosti starih ljudi in obenem izkoristili obstoječi
stavbni fond, ki potrebuje revitalizacijo. Da bi dosegli omenjeni rezultat, disertacija predlaga modele
organizacijskih rešitev, ki bi omogočili udejanjenje takšnih skupnosti, in pa razvoj sistema množičnega
prilagajanja za preoblikovanje arhitekture omenjenih enodružinskih hiš za sobivanje starih ljudi.
|