Planiranje v robotiki ostaja pomemben raziskovalni izziv, zlasti pri integraciji kompleksnih zaznav in fleksibilnega odločanja. V zadnjih letih so veliki jezikovni modeli (LLM) postali priljubljeni zaradi svoje fleksibilnosti in zmožnosti reševanja različnih nalog, vendar pri planiranju pogosto prihaja do halucinacij ciljev in akcij ter izgube formalne zanesljivosti, ki jo ponujajo deterministični pristopi, kot je klasično planiranje. V magistrskem delu naslavljamo to težavo s kombinacijo LLM-jev in formalnih/determinističnih mehanizmov. Predlagamo zanko Sense–Plan–Code–Act (SPCA), v kateri prvi LLM pretvori zaznavanja v formalni opis sveta z uporabo jezika PDDL, hevristični algoritem za planiranje najde izvedljiv načrt, drugi LLM načrt pretvori v programsko kodo, prevajalnik preveri sintaktično pravilnost, simulacijsko okolje pa preveri semantično pravilnost izvedbe. V primeru napak se postopek ponovi, dokler ne dobimo delujoče končne rešitve. Predlagani pristop smo ovrednotili v okolju za spodbujevalno učenje OpenAI Gym MiniGrid in simulacijskem okolju Gazebo na robotski roki UR5. Vsako okolje ima svoj učni načrt različnih nalog, ki se stopnjujejo v težavnosti. Rezultati kažejo, da sistem doseže približno 70% uspešnost pri razmeroma majhnem številu simulacijskih ponovitev.
|