Članek kritično obravnava ambasadorje Evropskega podnebnega pakta kot konkretnega mehanizma oblasti, ki ga je Evropska komisija uvedla v okviru Evropskega zelenega dogovora. Z analitičnim foucaultovskim pristopom ekovladnosti in diskurzivno analizo 839 profilov ambasadorjev preučuje in interpretira dva ključna vidika. Prvič, pokaže, kako ambasadorstvo ne deluje zgolj kot podporno orodje, temveč kot oblastni mehanizem, ki omogoča upravljanje glede okoljskih in podnebnih vprašanj v postpolitični formi. Drugič, razkriva, kako ambasadorji konstruirajo okvire mišljenja o okoljskih in podnebnih problemih in njihovih rešitvah, ki krepijo neoliberalno ekonomsko racionalnost, depolitizirajo zeleni prehod in sistematično omejujejo alternativne možnosti ekološkega delovanja
|