Napovedni dejavniki uspeha hospitalnega programa rehabilitacije kroničnih pljučnih bolnikov

Hafner, Tomaž (author), Košnik, Mitja (mentor), Korošec, Peter (comentor)

RAZŠIRJEN POVZETEK V SLOVENSKEM JEZIKU: UVOD: Program rehabilitacije kroničnih pljučnih bolnikov je pomemben sestavni del celostne obravnave in zdravljenja kroničnih pljučnih bolnikov, predvsem bolnikov z KOPB. V zadnjih letih pa programe rehabilitacije uspešno izvajajo tudi pri drugih kroničnih pljučnih boleznih kot so intersticijske pljučne bolezni, astma, bronhiektazije. Program rehabilitacije je multidisciplinarni program, z intervencijami s strani zdravnika, fizioterapevta, medicinske sestre, kliničnega dietetika, kliničnega psihologa, socialnega delavca ter delavnega terapevta. Program je individualno prilagojen vsakemu bolniku ter je prvenstveno usmerjen v izboljšanje njegove telesne zmogljivosti ter tudi v zmanjšanje stopnje dispneje, izboljšanje njegovega psihofizičnega počutja, poučitvi bolnikov o sami bolezni ter konec koncev stremi k spremembi njegovega načina življenja iz manj v bolj aktivno. Stopnja pridobljene telesne zmogljivosti po opravljenem programu rehabilitacije kroničnih pljučnih bolnikov variira med bolniki. Zakaj se na enako intervencijo, ki je individualno prilagojena, različno odzovejo ni povsem znano. Glede na nekatere dosedanje študije ter lastna klinična opažanja pričakujemo, da se bodo bolniki z različnimi fiziološkimi, kliničnimi ter biokemičnimi parametri pred vključitvijo v program razlikovali glede na pridobljeno telesno zmogljivost v programu rehabilitacije kroničnih pljučnih bolnikov. NAMEN DELA: V kolikor bi se dalo vnaprej identificirati bolnike, pri katerih bi pričakovali boljše ali slabše rezultate programa rehabilitacije, bi lahko učinkoviteje selekcionirali bolnike, ki so primerni za izvedbo programa rehabilitacije kroničnih pljučnih bolnikov ter bi z ugotovitvijo, kateri bolniki s standardnim programom rehabilitacije ne pridobijo zadosti, le tega lahko njim dodatno prilagodili in posledično izboljšali rezultate. METODE: Za namen raziskave smo zbrali podatke 192 zaporednih bolnikov s kroničnimi pljučnimi boleznimi (KOPB, astma, bronhiektazije, intersticijske pljučne bolezni, pljučna hipertenzija) ki so bili vključeni v hospitalni program rehabilitacije kroničnih pljučnih bolnikov, ki ga izvajamo v UKPA Golnik. V končno analizo smo vključili le bolnike s KOPB, ki so program rehabilitacije dokončali brez poslabšanja, ki bi zahtevalo prekinitev ali prilagoditev izvedbe programa. Bolniki so po standardnem protokolu pred in po programu rehabilitacije opravili funkcionalno oceno telesne zmogljivosti s testi hoje (test šestminutne hoje (6MTH), vzdržljivostni ter stopenjski Shuttle test hoje),obremenilno testiranje na kolesu, vzdržljivostni test na kolesu (CET), oceno moči dihalnih mišic (MIP, MEP), oceno moči mišic rok merjeno z dinamometrijo, oceno telesne sestave merjena z bioelektrično impendanco (BMI, FFMI, BFMI, telesna maščoba, telesna voda, pusta masa in suha pusta masa). Bolniki so izpolnili vprašalnike o kvaliteti življenja in simptomih bolezni (SGRQ, CAT, MRC dispnoea scale); pred rehabilitacijo so opravili preiskavo pljučne funkcije ter osnovne biokemične preiskave (kompletna krvna slika, elektroliti, dušični retenti, ocena zalog železa, hepatogram, celokupni proteini, albumin, NTproBNP). Opravili smo klinično oceno s telesnim pregledom, anamnezo in oceno pridruženih bolezni. Po končanem 4 tedenskem programu rehabilitacije smo retrospektivno zbrali podatke ter statistično analizirali, kateri od teh fizioloških, kliničnih ter biokemičnih parametrov potencialno vplivajo oziroma napovedujejo stopnjo končnega učinka rehabilitacije predvsem na pridobljeno telesno zmogljivost. Kot primarni kriterij pridobljene telesne zmogljivosti smo uporabili minimalno klinično pomembno razliko prehojene razdalje na testu šestminutne hoje, ki znaša 30m. REZULTATI: Program rehabilitacije kroničnih pljučnih bolnikov je brez poslabšanja končalo 121 bolnikov s KOPB. 79 (65%) je bilo moških, kateri so bili povprečno stari 65,9 ± 7,1 leta ter 42 (35%) žensk, povprečno starih 63,9 ± 7,6 let. 23 (19%) bolnikov je imelo trajno zdravljenje s kisikom na domu. Enaindevetdeset bolnikov je na testu šestminutne hoje doseglo izboljšanje ? 30 m in so bili zato uvrščeni v skupino z dobrim odzivom na rehabilitacijo; medtem ko je 30 bolnikov doseglo izboljšanje razdalje < 30 m in so bili zato uvrščeni v skupino s slabim odzivom. Po oceni dietetika je 43 (36%) bolnikov med in po programu rehabilitacije prejemalo tudi prehranska dopolnila. Vsi bolniki so vsaj nekaj časa redno kadili v svojem življenju; 96 (79%) je bilo bivših kadilcev in 25 (21%) je bilo aktivnih kadilcev. Povprečno so bolniki kadili 42,9 ± 26,5 zavojček let (minimalno 1,25, maksimalno 150). Od pridruženih bolezni je bila najpogostejša zmanjšanje kostne gostote s prisotno osteopenijo pri 42 (35%) bolnikih in že razvito osteoporozo pri 54 (45%) bolnikih. Poleg KOPB je 93 (77%) bolnikov imelo pridruženo še vsaj eno obolenje oziroma kronično bolezen. 53 (44 %) bolnikov se je zdravilo tudi zaradi arterijske hipertenzije in 15 (12%) zaradi sladkorne bolezni. 11 (9%) bolnikov je imelo ugotovljeno ali že zdravljeno depresijo, 15 (12%) bolnikov pa ansioznost ter 33 (27%) bolnikov kombinirano anksiozno depresivno motnjo razpoloženja. 26 (21%) bolnikov je živelo samih, medtem ko so drugi živeli z družinskimi člani ali partnerji. Zgoraj omenjene klinične značilnosti bolnikov niso bile statistično pomembno različne med skupinama z dobrim in slabim odzivom na rehabilitacijo. Vključeni bolniki so imeli napredovalo KOPB s povprečnim FEV1 1157 ± 557 ml oziroma 40,7 ± 18,2 % norme. Močno znižana je bila tudi difuzijska kapaciteta s povprečjem 49,6 ± 18% norme. Med skupinama z dobrim in slabim odzivom na rehabilitacijo se je statistično pomembna razlika, (p = 0,048), pokazala le v absolutni vitalni kapaciteti merjeni v mililitrih z 3230 ± 970 ml v skupini z dobrim odzivom napram 2837 ± 855 ml v skupini s slabim odzivom, medtem, ko le ta izražena glede na bolnikove norme ni dosegla statistične pomembnosti (p = 0,269) (86 ± 22% v skupini z dobrim odzivom napram 81 ± 17% v skupini s slabim odzivom). Tudi ostali parametri pljučne funkcije niso dosegli statistične pomembne razlike. S testi telesne zmogljivosti (test šestminutne hoje, vzdržljivostni ter stopenjski Shuttle test hoje, cikloergometrija, CET) opravljenimi pred programom rehabilitacije nismo ugotovili statistično pomembnih razlik med skupinama z dobrim in slabim odzivom. Na 6MTH so povprečno prehodili 342,9 ± 108,8m, v skupini z dobrim odzivom 334,3 ± 112,0m in v skupini z slabim odzivom368,8 ± 95,5m s (p = 0,133). Opažali smo razlike v telesni sestavi med skupinama merjeni pred pričetkom rehabilitacije. V skupini z dobrim odzivom so bili bolniki z večjo telesno maso 77,4 ± 19,2 kg napram skupini s slabim odzivom 69,5 ± 15,3 kg s (p = 0,036) ter so imeli manjšo količino telesne vode 51 ± 6% napram 54 ± 8% (p = 0,042) ter večjo količino maščevja 26,6 ± 9,0 kg napram skupini s slabšim odzivom 23,4 ± 8,3 kg s (p = 0,049) ter večjo suho pusto maso 11,7 ± 5,2 kg, napram skupini s slabim odzivom 9,3 ± 4,3 kg s (p = 0,021). Laboratorijski izvidi elektrolitov, jetrnih testov in ledvičnih testov (sečnina, kreatinin) CRP, NTproBNP in HbA1c se niso statistično značilno razlikovali med skupinama z dobrim in slabim odzivom. Statistično pomembne razlike so se pokazale v določenih z eritrociti povezanih parametrih. Statistično pomembna razlika s (p = 0,028) je bila v koncentraciji serumskega železa z 19,6 ± 7,7 µmol/L v skupini z dobrim odzivom napram 16,8 ± 6,5 µmol/L v skupini s slabim odzivom. V skupini z dobrim odzivom je bilo višje tudi število eritrocitov z 4,7 ± 0,5 × 1012/L napram 4,5 ± 0,5 × 1012/L v skupini s slabim odzivom (p=0,017). V skupini s dobrim odzivom je bila tudi višja vrednost hemoglobina z 145,6 ± 13,7 g/L napram 139,7 ± 11,6 g/L v skupini s slabim odzivom (p = 0,040) ter tudi višja vrednost hematokrita s 0,4 ± 0,03 L/L napram 0,4 ± 0,03 L/L (p = 0,030). ZAKLJUČEK: Naša raziskava ugotavlja, da osnovna telesna zmogljivost, stopnja dispneje, pridružene bolezni, socialni status in kadilski status niso dobri napovedniki uspeha programa rehabilitacije kroničnih pljučnih bolnikov in izboljšanja telesne zmogljivosti merjene s 6MTH pri bolnikih s KOPB. Ugotovili pa smo, da bolniki, ki so težji, imajo več telesne maščobe, a ne povišan delež telesne maščobe, imajo večjo suho pusto maso, večjo vrednost hemoglobina, več eritrocitov, višji hematokrit in višjo vrednost serumskega železa v večji meri izboljšajo telesno zmogljivost s programom rehabilitacije. Na podlagi teh rezultatov lahko zaključimo, da bolniki z bolj mišično telesno sestavo in večjo sposobnostjo telesa za transport kisika iz krvi v mišice pridobijo več telesne zmogljivosti po končanem programu rehabilitacije kroničnih pljučnih bolnikov, merjeno s 6MTH. V naslednjih raziskavah bi bilo primerno preveriti ali bi pri bolnikih z ugotovljeno anemijo, nizkimi zalogami železa ali znižano količino skeletnih mišic, korigiranje telesne sestave in hemoglobina ter zalog železa še pred vključitvijo v program rehabilitacije, povečalo izboljšanje pridobljene telesne zmogljivosti med programom rehabilitacije

• Language: Slovenian
• Keywords: KOPB, rehabilitacija kroničnih pljučnih bolnikov
• Work type: Doctoral dissertation
• Organization: MF - Faculty of Medicine
• Year: 2025
• PID: 20.500.12556/RUL-170288
• Publication date in RUL: 03.07.2025

Secondary language

• Language: English
• Title: Predictors of success of inpatient pulmonary rehabilitation program

Abstract

ABSTRACT: Purpose: Pulmonary rehabilitation (PR) programs are an essential part of the comprehensive treatment of patients with chronic lung disease. Patients respond individually to PR. The aim of this PhD is to identify potential predictors of PR success in order to recognise the patients who benefit most and to uncover possible reasons for poor response to PR. Patients and methods: We enrolled 121 patients with chronic obstructive pulmonary disease (COPD) who completed our 4-week inpatient PR with no disease exacerbations during PR that could potentially affect PR outcomes. Improvement in a distance of ≥ 30 m in the 6-minute walk test (6MWT) after PR was chosen as the primary marker of physical outcome. Ninety-one patients achieved an improvement of ≥ 30 m on the 6MWT and were thus considered good responders, and 30 patients were poor responders with an improvement in distance of < 30 m on the 6MWT. Results: We compared baseline clinical data, medication, lung function, exercise capacity, body composition and laboratory blood tests between the good responder and poor responder groups. The most evident differences between the groups were associated with differences in body composition and erythrocyte parameters. Good responders had significantly lower body water content (p = 0,042) and higher body weight (p = 0,036), higher body fat content (p =0,049), higher lean dry mass (p =0,021), higher hemoglobin level (p = 0,040), higher red blood cell count (p = 0,017), higher hematocrit (p = 0,030), and higher iron level (p = 0,028). Conclusions: The body composition parameters indicating a more muscular body and the blood parameters associated with erythrocytes and blood iron, and consequently a higher ability to transport oxygen from the blood to the muscles, could have a positive effect on the outcome of the pulmonary rehabilitation program

• Keywords: COPD, pulmonary rehabilitation