Z razvojem vesoljske tehnologije so v vesolju poleg držav čedalje bolj prisotni tudi nedržavni akterji. Njihova vse večja prisotnost odpira številna pravna vprašanja, tudi v zvezi z uporabo sile, zlasti v okviru pravice do samoobrambe. Prvi cilj tega članka je pojasniti pravno podlago za uporabo sile pri izvajanju samoobrambe v vesolju, zlasti v Zemljini orbiti. Drugi cilj je prispevati k pravnemu okviru, kako lahko države izvajajo samoobrambo pred napadi nedržavnih akterjev v vesolju. Avtor razlikuje med pravili o pripisovanju uporabe sile državi in doktrino nepripravljenosti ali nezmožnosti države "gostiteljice". Predlaga, da se slednja lahko smiselno prenese na področje vesolja s pomočjo rekonceptualizacije pojma "ozemlja" države od paradigme državne suverenosti v smeri državne jurisdikcije. Nadalje avtor na področju pravil o pripisovanju ravnanja državi primerja določbe v Členih o odgovornosti držav za mednarodno protipravna dejanja (ARSIWA) o odgovornosti države in režim objektivne odgovornosti iz Pogodbe o vesolju (OST). Njegov namen je pojasniti, kateri sistem pravil naj se uporablja pri obravnavi vprašanja odgovornosti države za uporabo sile s strani nedržavnih akterjev v vesolju. Glede tega ponudi tri rešitve. Prva temelji na predpostavki, da se pravo vesolja, konkretno VI. člen OST, lahko obravnava kot lex specialis v razmerju do sistema pravil po ARSIWA. Druga podpira stališče, da bi se morala uporabljati splošna pravila o odgovornosti držav iz ARSIWA, saj gre za sekundarna pravila mednarodnega prava, VI. člen OST pa zajema primarna pravila. Tretji pristop ponuja kombinirano razlago VI. člena OST in ARSIWA, ki temelji na sistematični razlagi tam vsebovanih norm, da se ohrani namen sekundarnih pravil mednarodnega prava o odgovornosti držav.
|