Details

​Telesna vadba pri bolnikih po transkatetrski vstavitvi aortne zaklopke
ID Vitez, Luka (Author), ID Bunc, Matjaž (Mentor) More about this mentor... This link opens in a new window, ID Jug, Borut (Comentor)

.pdfPDF - Presentation file, Download (3,51 MB)
MD5: DAEBF2770C6FF2FC9DC10D764FCAAC71
.pdfPDF - Appendix, Download (838,80 KB)
MD5: 04BD60507F461B0377BD94EE05560039
.pdfPDF - Appendix, Download (693,66 KB)
MD5: C6D0FAE798D808980A0D3DA6C8B9F7B4

Abstract
Izhodišča: Pri degenerativni aortni stenozi potekajo procesi, ki — podobno kot pri aterosklerozi —pomembno vplivajo na žilno funkcijo, avtonomno funkcijo srca in sistemsko vnetje. Transkatetrska vstavitev aortne zaklopke (TAVI) je postala metoda izbora zdravljenja bolnikov nad 75 let z visokim tveganjem za operativne zaplete. Njihova telesna pripravljenost pred posegom in po njem je močno okrnjena. Naš namen je bil i) opredeliti spremembe žilne funkcije, avtonomne funkcije srca in sistemskega vnetja pri bolnikih po TAVI (vključno s vplivom označevalcev vnetja na potek bolezni) ter ii) oceniti vpliv telesne vadbe po TAVI na kazalnike telesne zmogljivosti, žilne funkcije, specifične krvne označevalce in z zdravjem povezano kakovost življenja. Hipoteze: 1. Program telesne vadbe po TAVI izboljša žilno funkcijo (hitrost pulznega vala in od pretoka odvisno vazodilatacijo). 2. Program telesne vadbe po TAVI izboljša krvne biološke označevalce (NT-proBNP, splošni in specifični lipidni status). 3. Program telesne vadbe po TAVI izboljša telesno zmogljivost (maksimalno porabo kisika med naporom). 4. Program telesne vadbe po TAVI izboljša z zdravjem povezano kakovost življenja. Zasnova in metode raziskave: V prospektivno raziskavo smo vključili zaporedne bolnike, ki so bili predvideni za TAVI s strani srčno-žilnega konzilija. V prvi, opazovalni raziskavi smo bolnikom pred TAVI, 24 ur po TAVI in 3–6 mesecev po TAVI ultrazvočno izmerili endotelijsko funkcijo s pomočjo od pretoka odvisne vazodilatacije (FMD), določili avtonomno funkcijo s parametri variabilnosti srčne frekvence in odvzeli kri za določitev specifičnih označevalcev vnetja (hsCRP, IL-1ß, TNF-?, IL-2, IL-10, sST2/IL-33 in IFN-gamma). Bolnike smo spremljali 5 let. V drugi, intervencijski raziskavi smo bolnike 3 mesece po TAVI randomizirali v i) intervencijsko skupino (8–12 tedenski program vodene, kombinirane telesne vadbe, tj. aerobni trening in vaje za mišično moč) oziroma ii) kontrolno, nenadzorovano skupino (nasvet za telesne vaje na domu in redno spremljanje). Bolnikom smo ob vključitvi in zaključku izmerili telesno zmogljivost z uporabo kardiopulmonalnega obremenitvenega testiranja (CPET) in določili žilno funkcijo z meritvami FMD in arterijske togosti. Odvzeli smo tudi kri za določitev specifičnih krvnih označevalcev in ocenili z zdravjem povezano kakovost življenja z vprašalnikoma SF-36 in EQ-5D-5L. Rezultati: V končno analizo opazovalne raziskave (spremljanje FMD, parametrov variabilnosti srčne frekvence in krvnih označevalcev vnetja) smo vključili 43 oz. 63 bolnikov. Endotelijska funkcija, merjena s FMD, se je 24 ur po TAVI pomembno izboljšala (iz 2,8 ± 1,5 % na 4,7 ± 2,7 %; p <0,001) ter ostala nespremenjena ob kontroli čez 3–6 mesecev (4,8 ± 2,7 %; p = 0,936). Nasprotno so parametri variabilnosti srčne frekvence 24 ur po TAVI ostali nespremenjeni in se izboljšali šele ob kontroli čez 3–6 mesecev. Izboljšala sta se parametra Poincarejevega diagrama; SD2/SD1 je porastel iz 0,682 na 0,906 ms2 (p <0,001) in SDRR iz 9,6 to 23,9 ms (p = 0,001). Izboljšal se je tudi visokofrekvenčni parameter HF (iz 5231 ± 1783 na 6507 ± 1789 ms2; p = 0,029). Pri specifični krvnih označevalcih hsCRP, TNF-?, sST2/IL-33, IL-10 in IL-2 smo ne glede na značilnosti bolnikov in samega posega opazili pomembno dinamiko. Skoraj polovica bolnikov (45 %) je razvila sindrom sistemskega vnetnega odziva, ki je pomembno vplival na dolgoročne izide — ponovne hospitalizacije ali smrt (razmerje tveganj, HR, 2,9 [95 % interval zaupanja, 95%CI 1,36; 6,47]. Po opravljeni Coxovi multivariatni analizi so dolgoročne izide po TAVI neodvisno napovedale izhodiščne vrednosti hsCRP in IFN-gamma (HR za hsCRP 1,27 [95%CI 1,08; 1,48] in HR za IFN-gamma 1,20 [95%CI 0,98; 1,40]). V končno analizo intervencijske raziskave (vpliv telesne vadbe na bolnike po TAVI) smo vključili 23 bolnikov. Iz raziskave je zaradi pandemije COVID-19 izstopilo 13 bolnikov (33 %). Telesna zmogljivost se je pri obeh skupinah (intervencijski in kontrolni) izboljšala: VO2 peak je porastel za 0,09 ml/min/kg ([95%CI 0,01; 0,16]; p = 0,02), dosežena obremenitev za 8,2 Vata ([95%CI 0,6; 15,8]; p = 0,034) in celokupni čas obremenitve za 47 sekund ([95%CI 5,0; 89,6]; p = 0,029). Endotelijska funkcija, merjena s FMD, se je pri bolnikih v programu telesne vadbe v primerjavi s kontrolno skupino, pomembno izboljšala (4,49 % [95%CI 2,35; 6,63]; p <0,001). V primerjavi specifičnih krvnih označevalcev in rezultatov vprašalnikov o kakovosti življenja razlik med skupinama ni bilo. Zaključki: Pri bolnikih po TAVI se endotelijska funkcija, merjena s FMD, in avtonomna funkcija, merjena s parametri variabilnosti srčne frekvence, pomembno izboljšata. Takojšnje izboljšanje endotelijske funkcije najverjetneje odraža hemodinamske spremembe po posegu, medtem ko zamaknjeno izboljšanje avtonomne funkcije postopne prilagoditve v sklopu srčnega preoblikovanja. Sam poseg spremlja tudi pomembna dinamika krvnih označevalcev vnetja in sindrom sistemskega vnetnega odziva, ki pomembno vplivata na dolgoročno prognozo bolnikov. Z uporabo specifičnih označevalcev, ki neodvisno napovedujejo izide (npr. hsCRP in IFN-gamma), bi lahko odkrivali bolnike s povišanim tveganjem in jim omogočili pogostejše spremljanje ter morebitno vključevanje v programe telesne vadbe. Telesna vadba — tako nadzorovana kot nenadzorovana — pomembno izboljša telesno zmogljivost bolnikov po TAVI, vendar ima nadzorovana telesna vadba večji učinek na endotelijsko funkcijo. Za dokaz vplivov na ponovne hospitalizacije in umrljivost bodo potrebne nadaljnje raziskave.

Language:Slovenian
Keywords:telesna vadba, kardiološka rehabilitacija, endotelijska disfunkcija, avtonomna disfunkcija, sindrom sistemskega vnetnega odziva, označevalci vnetja, transkatetrska vstavitev aortne zaklopke
Work type:Doctoral dissertation
Organization:MF - Faculty of Medicine
Year:2025
PID:20.500.12556/RUL-167947 This link opens in a new window
Publication date in RUL:21.03.2025
Views:492
Downloads:536
Metadata:XML DC-XML DC-RDF
:
Copy citation
Share:Bookmark and Share

Secondary language

Language:English
Title:Exercise training after transcatheter aortic valve implantation
Abstract:
Background: Degenerative aortic stenosis is characterized by processes that, similarly to atherosclerosis, significantly impact vascular function, cardiac autonomic function, and systemic inflammation. Transcatheter aortic valve implantation (TAVI) has become the treatment of choice for patients over 75 years of age at high operative risk. Importantly, exercise capacity of patients undergoing TAVI is significantly reduced both before and after the intervention. Our aim was i) to assess changes in vascular function, cardiac autonomic function, and inflammation in patients undergoing TAVI (including the prognostic impact of inflammation on long-term outcomes) and ii) to evaluate the impact of exercise training after TAVI on physical performance, vascular function, biomarkers, and health-related quality of life. Hypothesis: 1. Exercise training after TAVI improves vascular function (i.e., pulse wave velocity and flow-mediated vasodilation). 2. Exercise training after TAVI improves specific biomarkers (i.e., NT-proBNP and lipid status). 3. Exercise training after TAVI improves exercise capacity (i.e., peak oxygen consumption during exertion). 4. Exercise training after TAVI improves health-related quality of life. Research design and methods: Consecutive patients referred for TAVI by the local Heart Team were included in two prospective studies. In the first, observational study, endothelial function (assessed using flow-mediated vasodilatation, FMD), cardiac autonomic function (assessed by high resolution ECG-derived heart rate variability parameters), and systemic inflammation (assessed by serum levels of specific biomarkers, i.e., hsCRP, IL-1β, TNF-α, IL-2, IL-10, sST2/IL-33, and IFN-gamma) were determined at three different time-points: before TAVI, 24 hours after TAVI, and 3-6 months after TAVI. Patients were followed up to 5 years. In the second, randomized controlled trial, patients TAVI were randomized after three months to either i) the intervention group (8-12 weeks of supervised, combined exercise training program, consisting of aerobic training and muscle strength exercises) or a control group (unsupervised care, which included home exercise recommendations and regular monitoring). Exercise capacity and vascular function were measured at beginning and the end of the intervention period using cardiopulmonary exercise testing (CPET), FMD and arterial stiffness. Blood samples were withdrawn to determine specific blood markers. Quality of life was assessed with SF-36 and EQ-5D-5L questionnaires. Results: In the observational study (vascular function, cardiac autonomic function, and systemic inflammation after TAVI), we included 43 and 63 patients in each analysis. Endothelial function, measured with FMD, significantly improved in patients after TAVI (from 2,8 ± 1,5% to 4,7 ± 2,7%; p <0,001). There were no changes on follow-up after 3-6 months (4,8 ± 2,7%; p = 0,936). On the contrary, heart rate variability parameters remained unchanged immediately after TAVI and improved at follow-up. Improvement was detected in two Poincare diagram parameters (SD2/SD1 increased from 0,682 to 0,906 ms2 (p <0,001) and SDRR from 9,6 to 23,9 ms (p = 0,001)) and in the high-frequency parameter HF (from 5231 ± 1783 to 6507 ± 1789 ms2; p = 0,029). A significant dynamic was observed in specific blood markers hsCRP, TNF-α, sST2/IL-33, IL-10 and IL-2, regardless of patients’ characteristics and intervention. Almost half of the patients (45%) developed systemic inflammatory response syndrome, which had a significant impact on long-term outcomes—rehospitalization or death (hazard ratio, HR, 2,9 [95% confidence interval, 95%CI, 1,36; 6,47]). After Cox multivariate analysis, baseline hsCRP and IFN-gamma values independently predicted long-term outcomes after TAVI (HR 1,27 [95%CI 1,08; 1,48] and HR 1,20 [95%CI 0,98; 1,40], respectively). In the second, interventional trial (impact of exercise training after TAVI), we included 23 patients. A total of 13 patients (33%) withdrew from the study due to the COVID-19 pandemic. Exercise capacity improved in both groups (intervention and control): VO2 peak increased by 0,09 ml/min/kg ([95%CI 0,01; 0,16]; p = 0,02), workload by 8,2 Watts ([95%CI 0,6; 15,8]; p = 0,034) and cumulative exercise time by 47 seconds ([95%CI 5,0; 89,6]; p = 0,029). Vascular function, measured with FMD, significantly improved in the supervised compared to the unsupervised group (4,49% [95%CI [2,35; 6,63]; p <0,001). There were no differences between groups after comparing specific blood markers and quality of life questionnaires.   Conclusions: Endothelial function (assessed with FMD) and autonomic function (assessed with heart rate variability parameters) significantly improved after TAVI. The immediate improvement in endothelial function most likely reflects hemodynamic changes after the intervention, whereas the delayed improvement in autonomic function likely reflects gradual adaptations following cardiac remodeling. The procedure itself is also accompanied by a significant dynamic in inflammation biomarkers and systemic inflammatory response syndrome, which had a significant impact on long-term prognosis. Detection of specific biomarkers (eg, hsCRP and IFN-gamma) pre-TAVI independently predicts long-term outcomes and could therefore improve risk-assessment of patients undergoing TAVI. Both supervised and unsupervised exercise training programs significantly improved exercise capacity in patients after TAVI; conversely, supervised exercise training significantly improves vascular function. Further research is needed to demonstrate a potential effect on rehospitalizations and mortality.

Keywords:exercise training, cardiac rehabilitation, endothelial dysfunction, autonomic dysfunction, systemic inflammatory responde syndrome, inflammatory markers, transcatheter aortic valve implantation

Similar documents

Similar works from RUL:
Similar works from other Slovenian collections:

Back