Po dokončnem zatonu funkcionalizma v šestdesetih letih 20. stoletja se je debata o javnem prostoru mest vrnila v teoretične razprave in praktično delo na področju urbanističnega načrtovanja in oblikovanja. Najprej kot spomin na zgodovinsko vlogo in obliko javnega prostora, nato pa kot razprava o javnem prostoru kot osrednjem orodju za razvoj trajnostnih mest. Med najpomembnejšimi teoretiki na tem področju je arhitekt in profesor Ali Madanipour. V središču tega prispevka sta družbeni in prostorski vidik javnih prostorov. Analizirani sta dve najpomembnejši deli profesorja Madanipourja, ki sta izšli s precejšnjo časovno razliko, da bi razumeli, ali so se stališča profesorja Madanipourja glede družbeno-prostorskega vidika javnih prostorov sčasoma spremenila oziroma razvila in na kakšen način. Najprej smo analizirali dve deli profesorja Madanipourja, eno iz leta 1996 in drugo iz leta 2020, nato pa smo ti deli kritično primerjali med seboj. Profesor Madanipour opisuje trenutno stanje javnih prostorov z besedami »od kritike do ortodoksije«. Izzivi in nezadovoljstvo, ki so se pojavljali v preteklosti in jih je omenjal tudi sam, so zdaj postali običajni, torej realnost, ki jo sprejemamo. Njegovo stališče glede javnih prostorov je preprosto, saj zahteva, da so dobro dostopni, vključujoči in odprti za vse brez razlik ter da upoštevajo družbeno-prostorski vidik prostora in vseh področij, ki so z njim povezana. Kot je omenil, je med drugim najmanj zadovoljen s tem, da se javni prostori obravnavajo kot gospodarski generatorji, pri čemer niso ustvarjeni za krepitev družbenega vidika ter vseh telesnih, duševnih in družbenih koristi, ki jih imajo za uporabnike.
|
