V tej študiji je analizirano območje poplavljanja z numeričnim modeliranjem plitvih voda s programsko opremo HEC-RAS 6.3, in sicer s primerjavo različnih pristopov: 1D, povezanega 1D–2D in 2D. Za študijo primera je izbran dogodek porušitve jezu Way-Ela v Indoneziji leta 2013. Jez Way-Ela se je naravno oblikoval zaradi zemeljskih plazov leta 2012, nato pa se je zaradi notranje erozije po močnem deževju porušil. Za oceno hidrograma odtoka ob porušitvi se uporablja empirični parametrični model, ki temelji na regresijski enačbi. Numerični rezultati v primerjavi z opazovanimi podatki kažejo, da 2D model podaja najnatančnejše rezultate, s sprejemljivim računskim časom, medtem ko 1D model, kljub časovni učinkovitosti izračuna, napačno izračuna obseg poplave. Povezani 1D–2D model poda podobne rezultate kot 2D model; vendar pa je pri povezanem pristopu čas izračuna bistveno daljši, čeprav se pričakuje, da bo računsko učinkovitejši od modela 2D. Podani so nekateri možni razlogi za to. Poleg tega so na več mestih predstavljene tudi primerjave za vodno gladino in hitrost in tako poudarjene razlike med različnimi modeli. Naše ugotovitve pomagajo pri izbiri ustreznega hidrodinamičnega modela za simulacije porušitve pregrad, pri čemer je treba poiskati pravo ravnovesje med natančnostjo rezultatov in stroški izračuna.
|
