Hitozanski nanosi na različnih nosilcih so izpostavljeni tako okoljskim kot tudi procesnim pogojem. Le-ti vplivajo na strukturo hitozana in lahko povzročijo njegovo degradacijo. Proučevali smo stabilnost hitozanskega nanosa na poliestrski tkanini pri večkratnem pranju s standardnim detergentom, pri čemer smo analizirali lastnosti obdelane tkanine pred pranjem in po desetih ciklih. Hitozan smo nanesli na standardne poliestrske tkanine in poliestrske tkanine po alkalni obdelavi. Prali smo z referenčnim detergentom ECE A pri 60 °C po standardnem protokolu HRN EN ISO 6330 v desetih ciklih. Stabilnost hitozanskega nanosa na poliestrskih tkaninah smo spremljali s testom obarvanja, zeta potencialom, določitvijo pretržne sile in pretržnega raztezka, nagnjenostjo k luščenju, dotikom, belino, transportom vlage, protimikrobno aktivnostjo in morfološkimi značilnostmi. Preskus obarvanja je potrdil stabilnost hitozanskega nanosa na poliestrski tkanini, predhodno obdelani z alkalno hidrolizo po pranju, medtem ko hitozanskega nanosa na standardni poliestrski tkanini po pranju nismo zaznali. Zeta potencial se je izkazal kot pomemben parameter za določanje stabilnosti hitozanskega nanosa. Natezne lastnosti vzorcev tkanine so bile usklajene z drugimi karakterizacijskimi parametri. Vsem poliestrskim tkaninam s hitozanskim nanosom se je povečala elastičnost. Antimikrobna aktivnost poliestrskih tkanin s hitozanskim nanosom proti Staphylococcus aureus se je po desetih ciklih pranja zmanjšala za 20 %. Vsi karakterizacijski parametri so pokazali, da je treba poliestrski nosilec predhodno površinsko modificirati, da je dosežena stabilna bioaktivna tekstilna struktura hitozana in poliestra.
|