Zgodovinska študija o misijonih obravnava memoria passionis (spomin na trpljenje) misijonarjev iz vrst lazaristov med japonsko invazijo (1941–1945). Prvi nizozemski lazaristi (vincencijanci) so prišli v Indonezijo leta 1923 in si po naročilu kongregacije za širjenje vere (De propaganda fide)začeli prizadevati za vzpostavitev
Surabajske škofije. V naslednjih dvajsetih letih (1923–1943)je bila Surabaja povzdignjena v prefekturo (1928),z naraščajočim številom katoliških vernikov pa v vikariat (1941). Toda zdelo se je, kot da je ves misijonarski trud za evangelizacijo ustavila krvava japonska invazija. Že ob začetku invazije je kempetai (japonska vojaška policija) aretiral Nizozemce in druge Evropejce, jih interniral v taborišča in zasegel katoliške stavbe. To je bil za misijonarje in misijone v Indoneziji mračen trenutek. Naslov prispevka prevzema teološki izraz J. B. Metza (2007) memoria passionis in ga uporablja v analizi poročil o misijonih lazaristov pod japonsko zasedbo v Indoneziji. Prispevek uporablja metodologijo poslušanja pripovedi o trpljenju, ki izhaja iz odlomkov rokopisov, odkritih v arhivih. Ugotavljamo, da so bili lazaristi vztrajni, odporni na preizkušnje: vestno so nadaljevali delo zlaikiza obnovitev misijonov v vikariatu. Trpljenje jih nizgolj vodilo na pot mučeništva, temveč je druge navdihnilo k dejavni obnovi misijonov – kar je naposled pomenilo teološki prispevek k oblikovanju katoliške Cerkve v Surabajiz močnim sodelovanjem laikov.
|