Članek se posveča oblikovanju duhovniške etike v pozni antiki, natančneje ob koncu 4. stoletja. Milanski škof Ambrozij je v svojem delu De officiis, v katerem se močno naslanja na istoimensko Ciceronovo delo izpred dobrih treh stoletij, ustvaril zanimiv spoj med etičnimi ideali rimske poganske družbe in krščanskim naukom, utemeljenim na bibličnem razodetju. Vrline in vrednote, v katerih želi svoje duhovnike, nastajajočo novo duhovno elito, vzgajati, se kažejo kot zelo podobne tistim, ki jih najdemo pri Ciceronu – pa najsi gre za praktične nasvete glede nastopanja (retorika) ali pa za splošno dojemanje morale. Kljub številnim podobnostim s Ciceronom pa Ambrozij postreže z nekaj bolj tipično krščanskimi odtenki etike: celibat zasede pomembno mesto, otium postane molitev in meditacija, verecundia pa dobi še močnejši notranji poudarek.
|