Prispevek obravnava prostorske podobe obrednih Mojzesovih praks v bloku svetopisemskih besedilih, ki opisujejo njegovo delovanje med božjim povabilom in sinajsko zavezo. Obravnavo besedilso usmerjali trije vidiki: Mojzesov odnos s transcendenco, obredne in dramaturške karakteristike tega odnosa in fiziognomija prostorskih konsekvenc njune interakcije. Soočenje ugotovitev z arhitekturno arhetipsko matrico sakralnega pokaže kontinuiteto tradicije očakov v prostorskih ureditvah človekove komunikacije z Bogom. Ta komunikacija dobi v sinajski zavezi prvo, tako po prostorskih kakor tudi po obrednih karakteristikah, kompleksno reinterpretacijo. Zaradi njenega arhetipskega bogastva in zaokroženosti ima vse značilnosti prototipa starozaveznega judovskega svetiščnega kompleksa.
|