Amalar iz Metza in Viljem Durand, srednjeveška liturgika, sodita na začetek in konec dolgega obdobja, ko so se oblikovale liturgične razprave z razlago obreda svete maše (expositio missae). V začetku 9. stoletja je Amalar sestavil delo De ecclesiastico officio, v katerem z alegorično interpretacijo razlaga bogoslužje v odnosu do karolinške reforme. Sčasoma je postal vzor še za poznejše razlagalce, med drugim tudi za Viljema Duranda, škofa francoskega mesta Mende, ki je v 13. stoletju pripravil Rationale divinorum officiorum. Oba spisa sta imela velik vpliv ne le v obdobjih nastanka, marveč tudi pozneje. Amalarjevo delo je okrepilo razvoj alegorične interpretacije v srednjem veku, Viljemovo pa je ostalo v rabi vse do liturgične reforme drugega vatikanskega koncila. V prispevku avtor obravnava recepcijo sv. Hieronima v navedenih delih. Avtorja se ne sklicujeta na patristično misel na izviren način, v smislu razvoja teološke misli, marveč z uporabo patrističnih virov utemeljujeta nauk in bogoslužne prakse svojega časa. Alegorija kot pomoč pri razlagi liturgije in za zbiranje že obstoječih besedil sta metodi za prenos učenja očetov na prihodnje generacije.
|
