Raziskave o povezavah med religioznostjo in kakovostjo življenja oseb z invalidnostjo so razmeroma redke. Njihovi rezultati se med seboj večkrat ne ujemajo. Da bi ugotovili jasnejše stanje glede medsebojne povezanosti obeh fenomenov, smo v tem članku preverili posamezne elemente religiozne identitete z občutenjem sreče in blagostanja pri osebah z različnimi oblikami invalidnosti. Empirična raziskava je zajela 684 oseb z invalidnostjo. Rezultati kažejo, da so najbolj religiozne slepe osebe (nevideči), najmanj pa gluhe (neslišeči). Pozitivna korelacija med občutenjem sreče v življenju in osebnim blagostanjem se pri invalidnih osebah izkazuje glede na intrinzične (globoko notranje) dejavnike religioznosti, medtem ko na drugi strani statistično značilne pozitivne korelacije nista izkazala elementa samodeklarirane pripadnosti verski skupnosti in pogostosti izvajanja posameznih vrst verske prakse. Vera omogoča občutek pripadnosti in zanesljivosti, tako lahko za osebe z invalidnostjo pomeni vir, iz katerega črpajo moč za sobivanje z invalidnostjo. Zato morajo te osebe vero dejansko živeti, ne pa se z njo le deklarativno poistovetiti ali zgolj obiskovati verske obrede.
|