Človek je z rojstvom postavljen v mrežo skupnih procesov in vedenjskih vzorcev, ki nastajajo in se spreminjajo skozi čas. Skozi postopno socializacijo prevzame značilnosti svoje kulture in spozna dovoljeni modus operandi družbene skupine, ki ji pripada; ta načela tudi poglobi in jih primerja z izkušnjami drugih. Stereotipizacija je proces, ki pomeni začetno razvrščanje pojavov in ljudi, vse pa nato kategorizira v skupine in jim pripiše pozitivne ali negativne lastnosti. Stereotipi oblikujejo predstave, ki jih imajo ljudje o sebi in o »svoji« skupini, s katero se identificirajo; usmerjeni so k članom drugih skupin, s katerimi se ne identificirajo. Negativni stereotipi o drugih ljudeh nastopijo z namenom krepitve svoje pozitivne identitete in pozitivnega vrednotenja samega sebe. Stereotipizacija vernikov se rodi prav zaradi prepoznanih razlik med ,nami‘ in ,njimi‘ (npr. v načinu vedenja in pri vrednotah, morda tudi pri ,religiozni‘ praksi). Stereotipi pogosto pomenijo nezavedni ,začetek‘ vrste znanih nestrpnih drž; vodijo lahko k rasizmu, antisemitizmu, etnični diskriminaciji in k drugim oblikam nestrpnosti. V skladu z ugotovitvami strokovnjakov ne obstaja narod, ki bi imel prirojeno sovraštvo, saj se to ne more dedovati v biološko-psihološkem smislu. Nestrpnost je naučena, pogosto zato, da bi z njo upravičevali negativno razpoloženje in vedenje. Na podlagi kvalitativne metode skupinsko vodenih intervjujev (fokusna skupina) preučujemo obstoj stereotipov med univerzitetnimi študenti v razmerju do njihovih vernih sošolcev. Obravnavamo potencial družbenega izključevanja mladih vernikov zaradi stereotipov in predstavimo aktualne ukrepe na področju preprečevanja takšnih fenomenov.
|