Krščanska identiteta najde svoj izvor v poenotenju Stare in Nove zaveze. Stara
zaveza temelji na zakonu pokornosti Božjim zapovedim, medtem ko Nova zaveza temelji
na zakonu svobode v Kristusu. Bog je z vero v Kristusa prenehal biti samo Bog Izraela in je
postal Bog vseh narodov, ki so z njim sklenili Novo zavezo z vero v Sina Božjega Jezusa
Kristusa. Beseda »zaveza«, v hebrejščini »berit«, v judovstvu govori o posebnem odnosu,
ki ga je imel Gospod Jahve do judovskega ljudstva, od katerega je terjal popolno zvestobo
in predanost ter mu dajal dar postave o načinu življenja. V krščanstvu je za novo zavezo
z Bogom značilen dar milosti in ljubezni v Sinu, ne z močjo črke, temveč z močjo življenja
v Duhu. Obljuba, ki jo je Bog dal očetu naroda, Abrahamu, ko je sklenil zavezo z njim, se je
izpolnila v osebi Jezusa Kristusa. Članek prikazuje pogled kardinala Josepha Ratzingerja
na odnos med Cerkvijo, Izraelom in judovsko-krščanskim dialogom. Posebna pozornost
je namenjena načelu zaveze, ki združuje Novo zavezo s staro, živo besedo s pisno Besedo
in Sveto pismo z izročilom
|
