Desetletja po tragediji Šoa so pomenila ključno prelomnico v tem, kako bo krščanska
teologija opredelila svoj pristop ne samo do judovstva, temveč tudi do prvega dela Svetega
pisma – Stare zaveze ali hebrejske Biblije. Krščanske cerkve so se morale postopoma soočiti
s svojo stoletno protijudovsko tradicijo in počasi so prišle do spoznanja, da sta krščansko
protijudovstvo in razširjena tišina Cerkve ob grozodejstvih druge svetovne vojne prispevala
h gnusnim zločinom, ki jih je zagrešil nacistični režim. Množične pobude za judovsko-krščanski dialog so pomemben rezultat tega premika v miselnosti. Ta članek se osredotoča
na pobude judovsko-krščanskega dialoga, ki temeljijo na hebrejski Bibliji in so bile osnovane
v letih in desetletjih po drugem vatikanskem koncilu v postnacistični Nemčiji in v postnacistični Avstriji.
|